Bivši režim je izčrpal Gorenjsko

O odnosu do pokrajin in mestu Gorenjske med njimi smo tokrat vprašali poslanca SDS Branka Grimsa.

Pripravljen je paket zakonodaje, ki naj bi uzakonil pokrajine. Kako vi gledate na ta projekt?

»Spreminjanje zakonodaje na tem področju je zahteven projekt, zaradi katerega je bilo treba spremeniti tudi ustavo, česar ni uspelo nobeni prejšnjih vlad, ampak šele sedanji koaliciji pod vodstvom Janeza Janše. Sedaj gre še za spremembo zakonodaje, kjer je tudi potrebna zelo visoka stopnja soglasja. Pri pokrajinah gre za vračanje v obliko organiziranosti, ki je ljudem blizu, za drugo stopnjo lokalne samouprave, za približevanje upravljanja ljudem. Majhno državo, kot je Slovenija, bi sicer lahko vodili iz enega samega centra, a sčasoma bi to prineslo mnoge negativne učinke. Drži pa, da se je v minulih obdobjih zelo pazilo, da se ni prav vse koncentriralo v Ljubljani. V tem smislu gre za nadgradnjo že obstoječega organiziranja. Pokrajine bodo dosegle svoj namen, če bodo blizu ljudem in če bodo omogočile čim bolj enakomerno razvijanje vseh delov Slovenije. Po mojem so nedopustne dva- do trikratne razlike med regijami in tukaj bodo pokrajine odigrale svojo vlogo. Za Gorenjsko je ta izziv še toliko večji, ker je bila pred drugo svetovno vojno najbolj razvita pokrajina v Sloveniji, trikrat bolj kot denimo Avstrija, danes pa vemo, kje je Avstrija in kje Gorenjska. Gorenjska je zaradi minulega režima, ki jo je izčrpaval do konca, danes celo med manj razvitimi slovenskimi regijami.«

Kje vidite vzrok stagnacije Gorenjske?

»Razlog za stagnacijo je bilo vsiljevanje razvojnih konceptov, ki so omogočali večjo moč nekdanji partiji. Spomnil bi na besede Staneta Dolanca, ko je konec osemdesetih let odpiral valjarno na Jesenicah. Dejal je dobesedno: »Nekateri so hoteli razvijati turizem, bančništvo, znanost, ampak mi pa hočemo take dejavnosti, da imamo svojo trdno volilno bazo za daljše obdobje.« S tem je povedal vse, Gorenjska je bila žrtev političnega projekta, zaradi katerega se je dovažalo veliko nekvalificirane delovne sile, obenem so se izčrpavali njeni viri in oviral njen naravni razvoj. Kajti naravni razvoj Gorenjske bi glede na njeno predhodno razvitost prav gotovo šel v smeri razvijanja znanja, znanosti, storitev, turizma, informatike, skratka novih tehnologij. Žal je bilo tu več desetletij zamujenega in Gorenjska bo morala tu storiti veliko, da bo del tega povrnila, kajti časa ni mogoče zavrteti nazaj.«

Kako ocenjujete težnje, da bi bila Gorenjska razdeljena na dve pokrajini?

»Vsekakor zagovarjam Gorenjsko kot enotno pokrajino, ki naj bo čim večja, čim močnejša, delitev na dva dela bi bila po mojem mnenju velika napaka. Prvič mora biti pokrajina močna, da je vpliven sogovornik proti državi, kajti bolj ko so pokrajine razdrobljene, manj pomembni sogovorniki postanejo. Po drugi strani je Gorenjska enoten prostor, ki ga zaznamujejo skupna zgodovina, komunikacije, enake značilnosti razvoja, enako kulturno zgodovinsko izročilo. To deliti bi bilo umeten projekt, namenjen zadovoljevanju ambicij tistih, ki bi se v tem konceptu videli kot funkcionarji dveh pokrajin. Velik del razvojnega potenciala, ki ga Gorenjska ima, bi se s tem izničil.«

Argument je financiranje, ki naj bi šlo po enakem obrazcu kot pri občinah, kjer manjši in manj razviti dobijo več. Kaj menite o tem?

»Kako bo potekalo financiranje, je ta trenutek še odprto. Vsi ključni zakoni, povezani s pokrajinami, naj bi se sprejemali z dvotretjinsko večino, zato je jasno, da osnutki, ki so predmet javne obravnave, še ne pomenijo končne rešitve. Vse se bo še dopolnilo in odveč je bojazen, da bi zaradi načina financiranja Gorenjska izgubila. Rešitve bodo omogočale, da bodo pokrajine polno zaživele v svoji funkciji in tovrstni koraki ne bodo potrebni.«

Kako znotraj pokrajine uresničiti idejo policentričnega razvoja?

»Ne gre, da bi se razvijal le center pokrajine, pač pa ta kot celota. Policentrični razvoj na pokrajinski ravni pomeni, da je treba razvijati vse dele pokrajine in poskrbeti za dobre povezave centra s sestavnimi deli pokrajine, od cest do komunikacijskih povezav, denimo svetlobnih kablov za internet. Hitreje ko bo to uresničeno, bolje bo pokrajina realno zaživela in upravičila svoje cilje. Po svoje je policentrični razvoj že vključen v izhodišče oblikovanja pokrajine, kajti ta je šele druga stopnja lokalne samouprave, njene sestavne dele pa predstavljajo občine. Od prvega dne zagovarjam ustanovitev pokrajin na način, da ne jemljemo ničesar občinam, da te ohranijo svojo polno funkcijo in sredstva, s katerimi razpolagajo, in da pokrajine zaživijo tako, da nanje svoje kompetence prenese država in jim izroči tudi svoj denar.«

Kaj menite o tem, da si občine severno od Ljubljane želijo lastne pokrajine in ne vključitev v osrednjo slovensko?

»Po načelih, ki jih postavlja Evropa, je že 14 pokrajin malo čez rob tega, kar je Evropa še pripravljena sprejeti. Njeno merilo je 13 pokrajin, eno več bi še lahko izpogajali, za več pa ni več možnosti, saj bi se srečevali z administrativnimi ovirami, tudi pri komuniciranju z Evropo, pomenilo bi tudi razvrednotenje pokrajin. Če torej povečevanja pokrajin ni več mogoče, gre za vprašanje, kako to izvesti. Osebno moram reči, da razumem tiste, ki si želijo posebno pokrajino brez Ljubljane. Ljubljana je tako močan center, da bo znotraj svoje pokrajine izrazito prevladal. To ne predstavlja težave za občine, kot so denimo Domžale, ki so izrazito vezane na Ljubljano. Bolj oddaljene, kot je denimo Kamnik pa bi bolj sodile na Gorenjsko. Vendar po izjavah njihovih županov si na Gorenjsko ne želijo. Morda se jim bo, če bodo skupaj z Ljubljano, kdaj še krepko kolcalo po Gorenjski.«