Sedmica: Semoličeva atrakcija

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 4. maj 2007 / 06:00

Ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću štejem v plus, da je dal odstraniti barakarsko naselje, ki so ga na robu kulturnega spomenika nacionalnega pomena, se pravi Plečnikovih Žal, desetletja na črno gradili vrtičkarji. Barake so žalile tako duha največjega slovenskega arhitekta kot tudi meščane same, mestnemu okolju pa so dajale pečat provincialnosti. Ko je že kazalo, da župan razume notranji jaz mestne arhitekture in meščanskega življenja, pa se meni nič tebi nič v parku ob Dalmatinovi cesti nasproti sedeža Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in sredi secesijske Ljubljane znajde najmanj dvajset metrov visoka oguljena smreka z vencem in s slovensko zastavo na vrhu. To je približno tako, kot če bi sredi idilične gorenjske vasice z značilnimi kmečkimi hišami, kozolci sredi travnikov in vsem drugim, kar daje tej vasici neponovljivo in prepoznavno kulturno identiteto, zgradili stekleno stolpnico.

Da se razumemo. Nič nimam proti temu, da se na predvečer 1. maja, ki se zadnjih sto let praznuje kot delavski praznik, nekoč pa je bil to praznik pomladi in mladosti, ki najverjetneje izhaja iz poganskih obredov rodnosti, postavljajo mlaji. (V slovenščini mlaj pomeni mlad.) Nasprotno. Prepričana sem, da je tradicijo treba spoštovati in negovati. Vendar ne za vsako ceno in še zlasti ne brez vsebine. In mlaj sredi secesijske Ljubljane je bil brez vsake vsebine. Bil je sam sebi namen.

Ko je bil mlaj sredi Ljubljane postavljen, je predsedniku svobodnih sindikatov Dušanu Semoliču in županu Zoranu Jankoviću očitno zmanjkalo idej, kaj naj zdaj z njim počneta, saj se ni okrog njega za praznike dogajalo nič. Če sta se gospoda že odločila, da v eni od evropskih prestolnic postavita mlaj, bi se lahko za vsebino dogodkov, denimo, pozanimala pri Tržičanih, ki poznajo mlajski festival. Ali pri vaščanih Števarjana, kjer fantje mlaj postavijo v čast dekletom. Tam se priprave na postavitev mlaja začnejo že 30. aprila popoldne, ko gredo fantje v gozd nabirat bršljan. Medtem ko fantje mlaj postavljajo, jim dekleta pripravijo prigrizek. Ko je mlaj enkrat postavljen, pa ga fantje ves mesec čuvajo, da jim ga ne ukradejo fantje iz sosednje vasi, saj bi bila to zanje velika sramota. Sicer pa je na slovenskem podeželju navada, da vasi med seboj tekmujejo, katera bo imela višji in lepše okrašen mlaj.

Se pravi, če mlaj v Ljubljani že stoji, naj ga, tako kot je v navadi na slovenskem podeželju, nekdo še čuva. Recimo, mestni svetniki. Vsekakor bi bila to atrakcija leta. Za prihodnje leto pa naj se Dušan Semolič in Zoran Janković domislita česa bolj zanimivega in mestu primernega. V starem Rimu (mesec maj naj bi dobil ime po rimski boginji Maii, ki so jo Rimljani tako kot druge bogove prevzeli iz grške mitologije) na primer so na dan 1. maja okraševali vodnjake ter metali v vodo rože in vence. Da praznik ne bi izgubil današnjega pomena, bi v vodnjake metali pač nageljne. Vsekakor bi bil to za Ljubljano primernejši način praznovanja delavskega praznika, kot je postavljanje mlaja. Na srečo sta Dušan Semolič in Zoran Janković letos pozabila, da k praznovanju 1. maja in k mlaju spada še kres in pečenje odojka, žal pa sta pozabila na budnico.