Besede in podobe

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. maj 2007 / 06:00

Je res, da postaja svet, v katerem živimo, vse bolj civilizacija podobe in vse manj kultura besede? Se nam obeta, da bo svetovni splet nadomestil časopise in knjige, da bodo elektronski mediji izrinili tiskane?

Konec aprila smo spet častili kult knjige. Saj veste: svetovni dan knjige, slovenski dnevi knjige, knjižni sejem na Kongresnem trgu v prestolnici in še vrsta prireditev po vsej državi. Pa tožbe o težkih časih za slovensko knjigo, ki jo je mačeha država vrh vsega še obdavčila, naklade so nizke, honorarji še nižji in sploh in oh … Po drugi strani se na Slovenskem še nikoli ni tiskalo toliko knjig in med njimi še nikoli ni bilo toliko dobrih. Izhajajo tudi prevodi zelo zahtevnih besedil. Ko sem v sedemdesetih študiral filozofijo, smo imeli v slovenščini le nekaj klasičnih (nemarksističnih) filozofskih besedil in kdor ni znal dovolj dobro jezika izvirnikov, je moral brati srbske in hrvaške prevode. Zdaj je tako rekoč vsa klasika tudi v slovenščini, prevaja se tudi nova produkcija. Zlati časi za modroslovno knjigo in modroslovce!

Sicer pa to pot ne bi o teh rečeh. Raje nekaj o zelo starem in hkrati zelo aktualnem razmerju med besedo in podobo. Beseda je lahko izgovorjena ali natisnjena, podoba snovna (slike, kipi, izvirniki in tiskane reprodukcije …) ali elektronska (na ekranu). Kaj je bilo prej, podoba ali beseda. Knjiga knjig je odločna v prid besede, Janez je v prvem stavku svojega evangelija več kot jasen: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« (Jn 1,1) A večina ljudi si Boga težko predstavlja le na besedo, večina hoče podobo. Ko je bil Mojzes na gori in sprejemal božjo besedo, si je njegovo ljudstvo pod goro ulilo zlato tele in ga po božje častilo. Dve od velikih treh religij, judovska in islam, upodabljanje božjega prepovedujeta. Med krščanskimi pa sta mu katoliška in pravoslavna zelo naklonjeni, protestantska pa ne. Ko je bila večina Evropejcev še nepismenih, so jim na pročeljih gotskih katedral upodobili tako rekoč celo Sveto pismo in zraven še zgodovino Cerkve. Čudovite so pravoslavne ikone, katoliški barok je pravo razkošje podob …

Do revolucije v prid besede je prišlo, ko je Gutenberg iznašel tisk in leta 1456 kot prvi natisnil Sveto pismo. Revolucija je bila v tem, ker je knjiga omogočila, da svete spise bere vsak sam in v svojem jeziku, da niso dostopni le peščici izbrancev, ki znajo brati in pisati v latinščini in grščini. V tem je veličina Lutra in Trubarja in tistih, ki so jima sledili. Rimska cerkev se je temu še dolgo upirala in vztrajala pri besedi za posvečene in podobah za laike. A potem je prišel čas, resnici na ljubo, ko je ravno Cerkev z mohorjevkami dosegla, da je naše ljudstvo začelo množično brati. Slovenci smo narod knjige in tiskane besede postali dvakrat, najprej s Trubarjem in njegovo družbo, potem pa z Mohorjevo in njej podobnimi družbami.

Tudi sam sem v svojem otroštvu še doživel čase, ki so bili bolj naklonjeni govorjeni, pisani in tiskani besedi. Takrat so se ljudje še pogosto obiskovali in se pogovarjali, si pisali pisma, poslušali radio (se pravi govorjeno besedo) in mnogi brali več kot pozneje. Sredi šestdesetih pa je začela naše domove osvajati televizija. V letih in desetletjih, ki so sledila, se je zgodil za besedo usodni obrat. Ljudje so se vsem manj pogovarjali, posedali so pred TV sprejemnikom in gledali v ekran kot … Saj je tudi na TV še nekaj besed, ampak glavne so podobe. In ko so v zadnjem poldrugem desetletju naše domove in delovne prostore osvojili še osebni računalniki, se je prevlada podobe nad besedo še dopolnila. Vse več gledamo, vse manj beremo in pišemo. Še pisem in kartic si ne pišemo več, tisto, kar smo včasih pisali, si zdaj sporočamo v telefonskih pogovorih in s pošiljanjem SMS.

Vprašanje je zdaj, kakšno vlogo bo v razmerju besed in podob odigral internet? Ta namreč ni le iz podob, na njem je tudi obilje besed. Nekateri napovedujejo, da bodo tiskani mediji v prihodnjih letih izgubili ta neusmiljeni boj. Da bomo brali le še e-novice in elektronske knjige. Jaz temu ne verjamem. Vsako malo daljše besedilo si natisnem in šele potem preberem. Brati daljša besedila na ekranu je sicer mogoče, a meni se upira. Tudi sicer mi spletne novice ne morejo nadomestiti užitka listanja po časopisnih in knjižnih straneh. Svetovni splet po mojem ne pomeni konca »Gutenbergove galaksije« (naslov knjige, ki jo je 1962 objavil kanadski filozof Marshall McLuhan, tudi avtor slovitih izrazov »globalna vas« in »medij je sporočilo«) – ki je lani brez posebnega proslavljanja zaskrbljeno dopolnila svojih 550 let. Sodim med tiste, ki dajejo besedi prednost pred podobo in prepričan sem, da nas je takih še kar nekaj. Iskali bomo po spletu, brali pa na papirju. Tako nam Bog pomagaj! Bog pa je, kot rečeno in zapisano, Beseda, dojemamo ga s pomočjo besed, ko sami zase beremo svete spise ali sodelujemo v verskih obredih, njegove podobe ni videl še nihče. In tudi na spletu je ni …