Vse teče s trenutki

Besedilo: Valerija Čenčur
/ 06:00

Jelka Milič se je dokaj pozno začela ukvarjati s plesom, a zaradi tega toliko bolj intenzivno.

Petindvajsetletna Jelka Milič iz Kranja že nekaj let živi v tujini, kjer trenutno končuje študij plesa in koreografije. Vzporedno s tem se približuje tudi koncu magisterija na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer študira ameriške študije in piše magistrsko nalogo s področja poezije. S plesom se je začela ukvarjati šele pri sedemnajstih letih, kar pa ji ob veliki ljubezni do te umetnosti ni predstavljalo velike ovire in počasi izpolnjuje svoje sanje.

Kaj vam je vzbudilo strast do plesa?

»To se je zgodilo samo od sebe. Umetnost mi je že od nekdaj pri srcu, ples pa mi je kot medij ponujal največjo stopnjo svobode in možnosti osebnega izraza. Ugotovila sem, da domišljijo najlažje aktiviram preko telesa in različnih psihofizičnih stanj. Mislim, da sem bila šele v določenem obdobju pripravljena za tako vrsto raziskovanja in sem zato v bolj profesionalne vode zaplavala malce kasneje, medtem ko mi je bil gib kot tak že od nekdaj ljub.«

Kako ste prišli do študija na salzburški Eksperimentalni akademiji za ples (SEAD)?

»Znano je, da Slovenija nima univerzitetnega programa za sodobni ples, tako da je vsak, ki si želi nadaljevati svojo plesno pot, slej ko prej prisiljen stopiti po dodatna znanja v tujino. Za SEAD sem se odločila zaradi njegove filozofije in pristopa do dela, ki študentom pušča več prostora za osebni razvoj in svobodne umetniške odločitve. Nekatere druge izobraževalne ustanove so namreč veliko bolj restriktivne in svoje učence oblikujejo po nekem že v naprej določenem modelu. Je pa šolanje na takšni ustanovi vsekakor velik izziv, kajti poleg tega, da si v dvoranah od jutra do večera, vključno z vikendi, si vsak dan soočen z različnimi umetniki, ki v tebi prebujajo konfrontacije takšne ali drugačne narave.«

Kako je potekal študij?

»Študij je zelo raznovrsten. Jutra so sicer vedno enaka in so namenjena piljenju plesne tehnike (balet in sodobna tehnika), medtem ko so popoldnevi bolj pestri: od improvizacije, kompozicije, teatra do različnih plesnih repertoarjev. Večeri so rezervirani za naše osebne vaje, torej projekte, ki jih pripravljamo samostojno. Prostega časa ni.«

Letos ste imeli tudi svoj samostojni projekt zunaj šole ...

»SEAD mi je v koprodukciji teatra Das Szene v Salzburgu ponudil platformo za mlade koreografe, kjer je bilo 17. januarja uprizorjeno moje delo Folding, ki sem ga pripravljala s petimi plesalci in vizualnim umetnikom. Delo je naletelo na zelo dobre odzive, zato se nam obetajo ponovitve tudi na Dunaju in v Italiji. Ukvarjam se z zmesjo plesa, performansa in videa, tako da bi svoje delo težje opisala znotraj ene same kategorije. Ker smo vsi sodelujoči različnih narodnosti in imamo raznolika ozadja, sem se osredotočala na različnost izrazov v družbenem in tudi kulturnem kontekstu.«

Imate še kakšne druge projekte, interese?

»Začela sem se ukvarjati z videom in kratkimi filmi. Kratki film First I have breakfast je bil decembra prikazan na Festivalu alternativnega filma v Beogradu, trenutno pa gostuje v galeriji v Kanadi na festivalu On Screen v obliki video inštalacije. Zaradi dobrega odziva so ga uvrstili še na svojo spletno platformo, kjer ga bo mogoče videti maja. Poleg tega se ukvarjam tudi z inštalacijami in performansi na specifičnih lokacijah izven institucionalnih gledališč. Uživam tudi pri poučevanju v delavnicah, ki so povezane s kompozicijo. Pravkar sem se vrnila iz Londona, kjer sem na plesnem inštitutu LABAN vodila plesno delavnico, ki je povezana z mojimi osebnimi principi do strukturiranja gibalnega materiala.«

Kako boste nadaljevali svojo kariero?

»Stvari, ki me zanimajo, nikoli nimajo le ene poti ali ene smeri, tako da si je prihodnost težje jasno začrtati. Sploh pa nisem oseba, ki bi potrebovala doživljenjski načrt in tako poskušam plavati s trenutkom.«