Najpogostejša obolenja prostate

Besedilo: Katarina Podnar
sreda, 25. april 2007 / 06:00

Najpogostejše obolenje prostate je benigno povečanje prostate, ki ima tri stadije. Prvi stadij se začne z manjšimi težavami, ki jih povzroča nekoliko povečana prostata, ki pritiska na sečnico.

Začetne težave se kažejo predvsem v večkratnem uriniranju, zmanjšani moči curka in večjem pritisku seča. Ta stadij lahko traja tudi do 15 let. Potem se zaradi sile, ki jo uporabimo pri uriniranju, lahko razvije druga faza bolezni, ko se mišice mehurja prekomerno raztegnejo, se začnejo debeliti in sprožijo nastanek mehurnih gredic, imenovanih trabekul. Pojavljati se začnejo še slabotnejši curek urina, ostanek seča v mehurju, kapljanje seča. Po zastajanju urina ima ta faza tudi ime: stadij ostanka seča. Zastajanje seča pogosto povzroči vnetja zaradi bakterij, ki se nahajajo v njem. Zastali urin v mehurju namreč deluje kot gojišče bakterij. V stadiju dekompenzacije, tretji fazi benignega povečanja prostate, se zapora sečnice povečuje do te mere, da je sečnica komajda še prehodna. Pojavi se oslabljenost organa, ki se že kaže v krvavitvah in zajezitvi seča tudi do ledvičnih mehov, kar lahko sproži začetno odpoved ledvic. Uriniranje postane skoraj nemogoče, pojavijo pa se lahko tudi kamni v mehurju. Zdravljenje je odvisno od stopnje bolezni, predpiše pa ga specialist urolog.

Vnetja prostate

Do vnetij prostate lahko pride skozi sečnico, na primer s spolnimi odnosi, pogosteje pri ljudeh, ki menjavajo spolne partnerje. Okužba pa se lahko prenese tudi po krvi iz nebnic, mehurja ali zob. Prvi bolezenski znaki so topa bolečina okoli presredka, ki lahko izžareva v dimlje in križ ali pekoč občutek pri uriniranju. Prostata je otekla in boleča. Vnetje prostate uspešno zdravimo z antibiotiki. Skrbimo za redno prebavo in zadostno pitje tekočin. Iz akutnega vnetja se pogosto razvije kronično vnetje prostate. Bolniki čutijo pritisk in bolečine v spodnjem delu trebuha in v dimljah. Redkeje se razvije absces prostate, ko se pojavi ognojek v tkivni votlini, vzrok zanj pa so oslabljeni imunski sistem, močno razmnožene bakterije v prostati in mehčanje tkiva.

Rak na prostati

Rak na prostati je predvsem obolenje starejših moških. Mlajši zbolijo le izjemoma. Pri njegovem nastanku igrajo pomembno vlogo genetika, hormonski dejavniki in starost. Pogostnost raka na prostati narašča, kar lahko pripišemo tudi boljšemu zdravstvenemu varstvu, vse boljši diagnostiki in daljšanju življenjske dobe. Maligna tvorba se razvije znotraj prostate, na njenem obrobnem delu. Običajno jo zaznamo zelo pozno, ko se že razvije močna nabreklost. V začetnem stadiju namreč ne povzroča opaznih težav. Bolezenski znaki, ki nakazujejo na razvoj raka na prostati, so enaki kot pri benignem obolenju prostate. Bolniki lahko opazijo kri v urinu, blatu ali semenski tekočini ter bolečine v predelu presredka ali medenice. Če se je rak že razširil, se lahko bolečine pojavijo tudi v predelih hrbtenice. Tudi nepojasnjeni zlomi kosti so lahko povezani z rakom prostate, saj ta pogosto metastazira prav v kosti. Zdravljenje je prilagojeno stadiju obolelosti.