Dobička ni, je pa veselje

Samostojno razstavo ob Vseslovenskih dnevih klekljanja bo prvič imela tudi Kati Jereb.

Obiskala sem jo nekaj dni pred velikim dogodkom. Njen punkelj je bil še pokrit, kajti predenj se usede šele potem, ko se ura pomakne proti deveti zvečer.

Kdaj ste prvič sedli za punkelj?

»Začetki segajo v čas otroštva, bilo mi je približno pet let. To vem po tem, ker sem hodila v klekljarsko še k Zajcu. Nikoli je nisem obiskovala celo leto, saj sem spomladi morala prenehati, ker sem doma pazila na mlajše brate in sestre.«

To vam verjetno ni bilo preveč všeč?

»Mislite, da se je dalo kaj pomagati? (smeh) Naša družina je bila zelo velika. Bilo nas je deset otrok. Jaz sem bila četrta po vrsti. Doma nisem nikoli držala križem rok. Redkokdaj sem imela čas za to, da bi posedela pri punkeljnu. Zelo rada pa sem opazovala druge in se učila. Včasih sem kakšno starejšo povprašala za muštar, ampak mi ga niso dali. Danes vem, da zato ne, ker so vedeli, da še ne bi bila sposobna naklekljati vseh vzorčkov.«

Ali so tudi sestre klekljale?

»Ne vse. Tina, ki je bila starejša, je bila mamina desna roka in ni imela časa. Ostale pa so pomagale pri delu na kmetiji. To so bili drugačni časi. Sicer pa klekljanje pri kmečkih dekletih ni bilo najbolj cenjeno, bilo jim je spod špot.«

Žirovke so že včasih veliko klekljale za prodajo. Ste tudi vi?

»Prvič sem čipke prodala pri desetih letih. Nesla sem jih h Keberni /trgovka/, kjer smo čakali v vrsti, toliko nas je bilo. Keberna je vsako čipko posebej skrbno pregledala, potem pa pohvalila ali pograjala. Prvič me je vprašala, čigava sem. Ko je izvedela, da sem od tete Francke, mi je položila na srce, naj se zmeraj držim njenih nasvetov. Denar sem potem porabila za šolske knjige, za obleko. V nedeljo se mi je dobro zdelo, če sem bila za k maši lepo oblečena (smeh).«

Kakšno pa je bilo vaše otroštvo?

»Oh, otroci nismo imeli nobenih igrač tako, kot jih imajo danes. Pa delati smo morali. Jaz sem štiri mlajše kar naprej vlačila za seboj. Velikokrat se je zgodilo kaj nepredvidenega. Olga si je v nos zmašila fižol, na primer. Bolj kot se je trudila, da bi se ga znebila, slabše je bilo. Včasih sem dala koga spat na peč, pa je padel na klop ob mizi. Ko sem prihitela v hišo, sem ga našla jokajočega, ujetega med mizo in klopjo. Nekoč se je zgodilo nekaj strašnega. Z mamo sva sadili krompir, bratec, bilo mu je dobri dve leti, pa se je igral na travniku. Enkrat se nama le zazdi, da ga že dolgo nisva slišali. Stečem za njim, potem pa ga najdem pri jašku, na travniku. Bilo je grozno, strašen občutek, ko sem videla, da je utonil …Eh, svoje mladosti se ne spomnim rada. Ampak, tako je bilo. Ne da se ničesar spremeniti. V šolo sem hodila mimogrede, nikoli me ni nihče spodbujal k učenju. Otroci smo se učili drug od drugega. Najraje sem imela zemljepis in zgodovino, tudi z matematiko nisem bila skregana.«

Niste nikoli pomislili, da bi šli naprej v šole?

»/molk/ Niti pomislila nisem na to. Otrok nas je bilo veliko, bili smo prepuščeni usodi. Šla pa sem se učit za krojačico. Denar za internat sem si prislužila pri Katrniku, kjer sem bila za kelnarico.«

Kdaj ste spet vzeli v roke punkelj?

»Pri dvajsetih, ko sem se poročila. Vsakič, ko sem bila na porodniški, sem veliko klekljala. Ali pa, ko sem se polomila. Prvič me je v Kranju zbil neki motorist, bilo je zadnji dan vajenskega izpita. Bilo je tako nepričakovano, da sem se najprej ustrašila zanj, ko sem videla, da je zgrmel po tleh. No, potem pa sem imela pol leta časa, z nogo v mavcu, da sem izdelala čudovit prt. Teta mi je ob tej priložnosti dala ostanke sukanca in vsaka nitka mi je prišla prav.«

Ko sta začeli delati hišo, je klekljanje kaj pomagalo pri plačevanju računov?

»Seveda. /smeh/ Kupila sem ploščice za kopalnico.«

Še danes niste tiste sorte, da bi sedeli brez dela, ob gledanju žajfastih nadaljevank?

»Lepo vas prosim! Katera iz moje generacije pa je?! Zmeraj nekaj počnem, ker se mi zdi škoda časa. Pa rada se učim. Še iz klekljarske šole sem, sem na primer imela željo, da bi znala izdelovati »možgane« in »slince«. Naključje je naneslo, da sem izvedela za klekljarske tečaje v Žireh. Takoj sem se vpisala, letos jih opisujem že šesto leto.«

Še malo, pa bo napočil dan vaše prve samostojne razstave?

»Nič nimam treme, če to hočete reči (smeh).V četrtek, 26. aprila, se bodo v Žireh pričeli Vseslovenski klekljarski dnevi. Ob tej priložnosti smo organizirale več prireditev, tudi razstavo. Tam bo moč videti marsikaj od tega, kar sem že naredila.«

Mislite, da ljudje znajo dovolj ceniti čipke ali špice, kot jim rečete v Žireh?

»Oh, ja, to pa ne. Malokdo namreč ve, koliko truda in znanja je potrebno vtkati v posamezen vzorec. Naše delo je tudi cenovno podcenjeno…«

Potem ne zaslužite niti 2 evra na uro?

»/smeh/ … Ne bodi no zmešana … /smeh/«

Zakaj pa potem vztrajate?

»Ne vem, res ne. Verjetno te klekljanje zasvoji. Zadnjič na primer, smo bili v Prevaljah na Koroškem. Tudi tam so pred leti ženske pričele klekljati. Vsako leto so boljše in vsakič jih je več, ki sučejo kleklje. Očitno je ta obrt nekakšen »strup«, ki se nenehno širi (smeh).«

Kaj pa vnukinje?

»O, saj sem jih naučila. Pa nekako niso vztrajale. Pač, drugačni časi. Ko sem bila jaz majhna, sem prvo leto veliko mežlala. Pa mi je rekla učiteljica, naj kar odmežlavam pa sem bom tudi iz tega kaj naučila. Biti sem morala strašno potrpežljiva, danes pa otroci niso. V tem tiči razlika.«