Vaško znamenje obnovljeno

Visoško vaško kapelico v bližini Škrbčeve hiše so lani že drugič obnovili.

Med cesto Visoko–Šenčur in poljsko potjo, ki se od asfaltirane ceste odcepi proti Sr. vasi, stoji v ostrem trikotniku v bližini Škrbčeve hiše znamenje, ki se na južno stran razgleduje po visoškem, šenčurskem in srskem polju. To kapelico odprtega tipa z latinskim križem na vrhu piramidaste strehe so Visočani postavili leta 1923, prvič obnovili l. 1972, drugič pa lani. Zidarska in pleskarska dela je opravil mojster Andrej Lanišek, streho prekril z bakrom Janez Grilc, poslikavo pa je občina zaupala likovnikoma Vinku in Marku Tušku. Potrebno obnovo visoškega sakralnega objekta je financirala Občina Šenčur. Notranjost kapelice, z licem obrnjene proti vasi, nad fresko Jeruzalema obvladuje kip Križanega. Na vrhu križa je napis INRI (Iesus Nasarenus Rex Iudaeorum – Jezus Nazarečan, judovski kralj). To je kratica za besedilo, napisano po ukazu Poncija Pilata, in govori o vzroku za križanje Jezusa Kristusa. Atiko (trikotna stena nad pročeljem) pri vhodu v kapelico izpolnjuje freska Svete Trojice.

Na zunanji strani stene, obrnjene proti Šenčurju, je velika podoba sv. Krištofa. Mož se z desnico opira na ozelenelo romarsko palico, saj na levi rami nosi Jezuščka s kroglo v rokah, ki simbolizira svet. Nad Jezuščkom angel drži napis: Ego sum lux mundi – Jaz sem luč sveta. Velikan Krištof je namreč ljudem pomagal pri prehodih čez reko. Nekoč je v vodo zabrodil z otrokom. Skoraj da se ni zaradi njegove teže potopil. Ko sta prišla na drugi breg, mu je otrok dejal: »Na svojih plečih si nosil Boga in ves svet.« Sv. Krištof je zavetnik širokega spektra dejavnosti, med drugim: pred nepričakovano smrtjo, splavarjev, v novejšem času tudi šoferjev. Ker je stena s Krištofom obrnjena proti Šenčurju, je v atiki tudi slika patrona šenčurske cerkve sv. Jurija na šimlu (bel konj), ki s sulico prebada zmaja.

Vzhodna stena kapelice gleda proti Sr. vasi in Olševku. Na steni sta Tuška upodobila sv. Radegundo, ker je patrona spodnje srske cerkve. Radegunda je bila frankovska kraljica, kasneje je v Franciji ustanovila ženski samostan in postala njegova opatinja. Na freski je oblečena v redovniška oblačila z opatsko palico v desni roki. Pred njo na tleh leži kraljevska krona, ki se ji je odrekla. V levici drži maketo njej posvečene srske cerkve. V atiki je upodobljen nadangel Mihael, zavetnik cerkve na Olševku. V desnici vihti meč, s katerim bo premagal zmaja. Stena, obrnjena proti zahodu, je pripadla sv. Vidu, patronu visoške cerkve. Mladenič z dvignjenimi rokami stremi v nebo. Pod pazduho leve roke drži mučeniško palmovo vejico, pred njim stoji kotel z vrelim oljem, v katerega so ga potopili, da bi se odpovedal krščanski veri. V atiki nad steno je freska pieta (upodobitev žalujoče Marije z mrtvim Jezusom Kristusom v naročju). Slovensko krajino slikovito zaznamujejo tri arhitektonske prvine: kozolci na vrtovih, cerkvice na hribčkih in znamenja na križpotjih.