Skozi okno se daleč vidi

Zgodba o Fridi in njenem boju z duševno boleznijo

»Moje psihično stanje, ko sem se vedno bolj pogrezala vase, me je strašilo. Vedela sem, da je psihična bolezen dedna, konec koncev sem že celo življenje opazovala mamino počasno propadanje …«

Frida je vedno pogosteje padala v čudna stanja. Trudila se je, da bi jih uspešno skrivala pred drugimi, toda ni ji povsem uspelo. »Komaj sem čakala, da se vrnemo domov. Bilo je grozno. Živela sem le še od tablet, ponoči nisem spala, shujšala sem za več kot petnajst kilogramov. V enem od takih mačkastih stanj sem doživela še nekaj neprijetnega. Posilstvo. Bilo je grozno, moreče in travmatično. Posebno še zato, ker mi je bil ta človek všeč. Ustavili smo se v pristanišču El Ferrola. Bila sem že tako »out«, da se sploh nisem zavedala, kje sem. Padla sem v stanje, iz katerega brez strokovne pomoči nisem mogla zlesti na plan. Ampak to vem danes, takrat sem se upirala, grizla, tolkla okoli sebe kot nora. Ukrotili so me šele z injekcijo. Potem so me zaprli v bolnišnico z velikimi zelenimi okni in hladnimi ploščicami po tleh. Zdravili so me z elektrošoki, pomirjevali, vendar ni pomagalo. Halucinacije so bile grozljive in so me razžirale kot razžira kislina človeško kožo. Čez kakšen mesec so me premestili v neko drugo bolnišnico, na meji s Francijo. Tam je bilo še huje, saj so bile razmere obupne. Nisem imela nikogar, ki bi mi prinašal hrano, zato me je bila kmalu sama kost in koža. Ne vem, kako sem preživela, vem pa, da je pomagalo to, da sem si sama zmanjšala odmerke pomirjeval. V svojih blodnjah sem doživljala razne verske privide … ne, nikomur ne privoščim česa podobnega …!«

Frida dolgo časa ni vedela ne za dan, ne za mesec, ne za uro. Pozabila je na rojstni dan, na domače, prijatelje. Vse ji je bilo »ravno«. Bolnišnica je bila še zmeraj enaka tistim iz srednjega veka: ledeno mrzle kopalnice, vegaste omare, dolgi hodniki. V sobi se jih je stiskalo sedem. Najlepše je bilo takrat, ko so kakšno odpeljali v samico, da so ostale imele več prostora za dihanje. »Najpogosteje se mi je bledlo, kako tavam po mehiški pustinji in kaj vse počnem, da pridem do steklenice piva. Občutki, ko se ti voda izmika iz rok, ko tavaš - čeprav v blodnjah - po razbeljenem soncu, so peklenski. Če me niso privezali, sem se do krvi opraskala, pogrizla. Bognedaj, da bi imela takrat v bližini rok kakšno orodje, nož na primer. Ne bi ostala živa …« Po več dolgih mesecih so se - končno – le zganili tudi državni uradniki, tako v Franciji kot doma. Preko konzulata so obvestili Fridine domače, naj jo pridejo iskat. To so povedali na način, češ dobili boste tako ali tako le »živo truplo«, za katero je najbolje, da se odpelje domov.

 

»Kot v sanjah se spominjam očeta. Stal je med vrati in po licu so mu tekle solze. Kaj ste naredili z mojim otrokom, je kričal in me objemal. Bila sem tako slabotna, da nisem mogla dvigniti niti prsta, kaj šele roke. Bila sem res ena sama kost in koža. Prevajalec je očetu dopovedoval, da sem neozdravljiva psihična bolnica, da bom, zaradi odklanjanja hrane, tako ali tako umrla. Če ne jutri, pa pojutrišnjem. O tem, kako so me naložili v rešilni avto, moj spomin molči. Sem in tja sem spomnim edino vožnje, ki je bila utrujajoča. Bilo mi je slabo, šlo mi je na bruhanje, toda ničesar nisem spravila iz sebe. Normalno, moj želodec je bil tako ali tako prazen in skrčen, da bolj ni mogel biti. Pozneje mi je tatek pripovedoval, da mu je zdravnik hotel stisniti v roke vrečko z zdravili. Češ če jih ne bo uživala, bo nasilna in lahko komu še kaj naredi. Tatek jih je zalučal za prvi grm in potem se je zaklel, da tistega, kar bo le dišalo po francosko, ne bo niti pipnil.« Frida je pristala v isti bolnišnici, koder so zdravili tudi njeno mamo. Pa se tega dolgo časa ni zavedala. Očitno pa so zdravniki imeli srečno roko, dajali so ji zdravila, ki so ji pomagale, da se je počasi začela postavljati na noge. Vendar je bila fizično tako slabotna, da je že več kot tri mesece preživela v vozičku, ker ni šlo drugače …

 

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gorenjska / petek, 2. julij 2010 / 07:00

Gorenjski glas

Gorenjski glas, 2. julij 2010, št. 52

Objavljeno na isti dan


Kronika / ponedeljek, 15. marec 2010 / 07:00

Dva sta ostala brez avtomobilov

Radovljica, Kranj - Kranjski policisti so prejšnji četrtek pri nadzoru zaradi večkratnih kršitev cestnoprometnih predpisov dvema voznikoma zasegli vozili. Okoli pol osme zju...

Kronika / ponedeljek, 15. marec 2010 / 07:00

Spomladi policisti in redarji na kolesih

Jesenice - Na Jesenicah bodo že v kratkem za red skrbeli tudi policisti in redarji na kolesih. Občina Jesenice bo kupila tri posebna kolesa, dva za policijo in eno za Medobč...

Kronika / ponedeljek, 15. marec 2010 / 07:00

Kriminal

Odkrili dva ponarejena bankovca Kranj, Dvorje - V zadnjih dneh sta bila na Gorenjskem odkrita dva ponarejena evrska bankovca. Prvega za petdeset evrov...

Kronika / ponedeljek, 15. marec 2010 / 07:00

Nakelski gasilci prehiteli kranjske

V torkovi številki smo pisali o požaru na Dinosovem predelovalnem objektu v Naklem, ki so ga gasili kranjski poklicni gasilci. Iz PGD Naklo pa so nas opozorili, da so bili na požarišču najprej nj...

Kronika / ponedeljek, 15. marec 2010 / 07:00

Prišel po cigarete, vzel denar

Sveti Duh – Delno zamaskiran neznanec se je v sredo zvečer okoli 19. ure pojavil v Mercatorjevi trgovini pri Svetem Duhu. Prodajalki je dejal, da želi kupiti cigarete, in ta mu jih je ponu...