Skozi okno se daleč vidi

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 12. april 2007 / 06:00

Zgodba o Fridi in njenem boju z duševno boleznijo

Odločila sem se za pomorsko, vendar le zato, da bi lahko za nekaj časa odšla iz hiše in svobodno zadihala. Vsi so bili zgroženi, ko sem jim povedala. V očeh sem jim brala, da jim je sicer malo mar zame, da se v bistvu bojijo, da bodo izgubili brezplačnega sužnja, ki jim je vse, kar so si zaželeli, prinesel k riti. V šoli sem imela dokaj spodobne ocene in zato mi je bila pot odprta …«

Bilo jo je strah edino za brata Simona, ki bi bil brez nje prepuščen na milost in nemilost ulici. Tam pa so že takrat, pred tridesetimi leti, vladale droge, pijača, huliganstvo. Živeli so preblizu pristanišča, da se to ne bi dotaknilo tudi njihovega vsakdana.

»Če danes pogledam nazaj, v preteklost, lahko mirno rečem, da sem bila oropana za otroštvo, za mladost. Po eni strani sem bila odrasla, po drugi strani pa je v meni tičal ubog, prestrašen otrok, željan ljubezni in toplega naročja,« je z žalostjo v glasu dodala Frida.

»Če danes pogledam nazaj, v preteklost, lahko mirno rečem, da sem bila oropana za otroštvo, za mladost. Po eni strani sem bila odrasla, po drugi strani pa je v meni tičal ubog, prestrašen otrok, željan ljubezni in toplega naročja,« je z žalostjo v glasu dodala Frida.

Ko je bila najstnica, je nekoč za ves teden zbežala od doma. Globoko v duši je upala, da jo bodo iskali, lovili, želeli najti. Pa ni bilo nič od tega. Kot da nikomur ni mar, kje se potepa.

»Takrat sem zašla v neko tipično primorsko druščino. Bilo nas je sedem ali osem. Nikomur se ni ljubilo hoditi v šolo, domače razmere smo imeli neurejene, v šoli so bili srečni, da so imeli vsaj nekaj dni miru pred našim rogoviljenjem. Zbirali smo se v neki zapuščeni hiši, tik zraven obale, kadili, pili, poslušali glasbo. Bili smo neškodljivi, v primerjavi z današnjo mladino, ki je nagnjena k uničevanju sebe in drugih. Ko sem se naveličala, nekajkrat sem celo dobila uši, sem se vrnila domov. Le oče me je »opazil«, da spet sedim za mizo in požrešno jem. Pokimal mi je, ni pa se mu zdelo potrebno, da bi me vprašal, kod sem se potikala. Bratec Simon se je stiskal k meni in mi šepetal, da so ga pretepali, ko me ni bilo. Njegove besede so mi zmeraj segle do srca in za nekaj časa sem sklenila, da bom »doma in pri pameti«. Žal besede nisem dolgo držala …«

Kljub vsemu je šolo zmečkala z dokaj solidnimi ocenami. Imela je smisel za pisanje, veliko njenih pesmi je bilo objavljenih v šolskem glasilu in tudi v lokalnem časopisju. Šolska knjižničarka jo je dobesedno silila, naj se vpiše na Filozofsko fakulteto, toda Fridi kaj takega ni dišalo. Želela je stran, na morje …

»To se je dogajalo v času, ko je ženska enakopravnost bolj kot ne veljala na papirju. Čeprav sem se prijavila na veliko razpisov, so povsod raje jemali v službo fante kot dekleta. Končno sem dobila prosto delovno mesto med strežnim osebjem, kar še zdaleč ni bilo to, kar sem želela,« reče grenko ob spominu na diskriminacije, ki jih je doživljala kot bodoča mornarka-navigatorka.

Doma se je poslovila edino od brata. Mama je bila spet na psihiatriji, tokrat nekje v bližini Trsta, oče je vedril pri svoji ljubici, deda pa je imel več opravka s svojimi starostnimi težavami kot s praktičnimi stvarmi.

»Vsi so me imeli za frajerko. Češ, grem, kadar hočem, pridem, kadar se mi zlušta. Verjemite, v tistem trenutku, ko sem objemala bratca, bi dala vse bogastvo tega sveta za eno samo besedo - ostani. Pa je ni bilo. Nihče me ni stisnil k sebi, pobožal, objel. Nihče! In to je tako bolelo, da sem mislila, da ne bom mogla niti dihati, kaj šele, da bi lahko počela kaj drugega. Prvi večer sem se zato do mrtvega napila z ostalimi fanti, ki so bili sprejeti na krov. Ne vem, kaj vse se je dogajalo z mano, prepričana pa sem, da sem tisto noč izgubila nedolžnost. Mogoče z enim, dvema, desetimi. Pojma nimam. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se zbrihtala in prišla k sebi.«

Delo na ladji ni bilo enostavno. Delovni dan je trajal domala 20 ur na dan. Glavni šef je bil Španec, ona pa ni znala niti besedice tega jezika. Vendar se je hitro priučila. Najprej kletvic, potem izrazov za hrano. Le moških se je izogibala. Postala je samotarka.

»Pa ne iz lastne volje. Začele so se mi dogajati čudne reči. Včasih sem imela privide kot takrat, ko smo kadili marihuano ali ko sem se ga napila. Pred seboj sem videvala stvari, za katere sem pozneje, ko sem se »prebudila«, vedela, da niso bile resnične. Ali pač?! Moje psihično stanje, ko sem se vedno bolj pogrezala vase, me je strašilo. Vedela sem, da je psihična bolezen dedna, konec koncev sem že celo življenje opazovala mamino počasno propadanje … Ampak … da bi se ta vrag lotil tudi mene … Ojej, na to pa nisem bila pripravljena …«