In vendar se premika

V Beogradu so pravkar zaprli 45. mednarodni avtomobilski salon, ki je bil po organizacijski plati najboljši v zadnjih letih, veliko zanimivega pa se je dogajalo tudi v zakulisju.

Avtomobilski salon v Beogradu je nekoč veljal za eno osrednjih avtomobilskih razstav v srednje- in vzhodnoevropskem prostoru. V letih srbske izolacije je salonski blišč skoraj povsem zamrl, letos, za 45. uprizoritev pa so se organizatorji potrudili in pripeljali v Beograd skoraj vse novosti z mednarodnega salona v Ženevi.

Med več kot 600 razstavljavci so največ sejemskega prostora v vzdrževanih, vendar že precej dotrajanih sejemskih halah, zasedli zastopniki avtomobilskih znamk. Številne predstavljene novosti niso presenečenje, saj so avtomobilski proizvajalci prepričani, da bo prodaja novih avtomobilov na srbskem trgu v bližnji prihodnosti znova oživela. Lani so namreč na srbskem trgu prodali nekaj več kot 30 tisoč avtomobilov, letos naj bi bila ta številka krepko večja, saj poznavalci računajo, da bo prodanih okoli 40 tisoč novih štirikolesnikov. Dobra organizacija sejma in številne novosti, ki naj bi v prihodnjih mesecih zapeljale na srbski trg, so zato prava pot za pridobitev kupcev, nenazadnje pa tudi za razvoj oblik financiranja, ki je v Srbiji še precej v povojih. Seveda salon ni minil brez domače Zastave in nekaterih eksotičnih znamk, ki jih še ni na evropskih trgih, predvsem iz Srbiji »prijateljskih« držav, kot so Rusija, Kitajska in Indija. Po prvotnih ocenah je salon privabil več kot 300 tisoč obiskovalcev, velika večina pa je lahko le sanjala o enem od razstavljenih štirikolesnih lepotcev, saj povprečna srbska plača ne pokrije niti najnujnejših življenjskih stroškov. Za obiskovalce so pripravili pester spremljajoči program s številnimi nagradnimi igrami, med katerimi je bilo tudi nekaj avtomobilov.

Po predvidevanjih organizatorjev je letošnji salon spremljalo približno štiristo novinarjev, med njimi tudi nekaj tujih. Tisti, ki so si poleg spremljanja salonskega dogajanja vzeli še nekaj časa za ogled nekdanje jugoslovanske prestolnice, so lahko ugotovili, da se je spremenilo veliko in hkrati nič. V Beogradu številnih stavb uničenih v Natovem bombardiranju še vedno niso obnovili, na drugi strani Donave pa v Novem Beogradu rastejo nove poslovne stolpnice. In zaradi značilnega gostoljubja tamkajšnjih prebivalcev, je še vedno težko priti na vrsto za plačilo kave ali kosila.