S pokrajinami hitrejši razvoj

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 6. april 2007 / 06:00

V preteklosti, ko je bila Gorenjska krivično postavljena v položaj, ko ji ne bi pripadala nobena državna sredstva, sta se minister Ivan Žagar in predsednik regionalnega razvojnega sveta Janez Benčina gledala prek "strelskega jarka".

Tema 92. Glasove preje, ki je bila tokrat v gostišču Dvor na Zgornjem Brniku, so bile pokrajine, gosta pa minister za lokalno samoupravo in regionalni razvoj dr. Ivan Žagar in predsednik Regionalnega razvojnega sveta Gorenjske Janez Benčina. Minister Žagar je dejal, da z ustanovitvijo pokrajin sedanja vlada sledi zavezi po skladnejšem regionalnem razvoju. »V tem mandatu je ob ustavnih spremembah prvič prišlo do političnega konsenza in upam, da bo ta enotnost ostala tudi, potem ko bo treba z dvotretjinsko večino potrditi pokrajinsko zakonodajo in ji prilagoditi še okoli štirideset zakonov. Trenutno se bolj kot o vsebini, ki jo prinašajo pokrajine, pogovarjamo o njihovem številu in ko se pogovarjam s politiki, vsi pravijo, pokrajin je preveč, ampak naše pa ne damo. Treba se je dogovoriti, kje narediti črto in doseči strokovno in politično soglasje,« je dejal minister Ivan Žagar. Kot prebivalec občine Slovenska Bistrica bo sodil v Podravsko pokrajino, ki je po njegovih besedah rezultat konsenza, utemeljenega na regionalnih razvojnih regijah. Sam pravi, da ni najbolj srečen zaradi razdelitve, ki jo je sam predlagal, vendar pa je bil v preteklosti že kot župan Slovenske Bistrice še manj zadovoljen z zamislijo, da bi imeli zgolj tri pokrajine. To bi po njegovem pomenilo razvoj zgolj na osi Koper–Ljubljana–Maribor, o policentričnem in skladnem regionalnem razvoju ne bi mogli govoriti. Sicer pa je o imenih pokrajin, sedežih, mejah in željah posameznih občin, kateri pokrajini želijo pripadati, še veliko dvomov, pravi minister Žagar. Poznamo primer Ilirske Bistrice, ki bi želela namesto v notranjsko, v obalno-kraško pokrajino. Morda ji je slednja po nekaterih parametrih res bližja, z razvojnega vidika pa bi si lahko kdaj pozneje očitali, zakaj so se odločili zanjo. Če bi bila Ilirska Bistrica že sedaj v regiji, kamor želi, bi sistemsko izgubila okoli 50 odstotkov pripadajočih sredstev. Minister Žagar poudarja pomen odnosov med občinami in pokrajinami, ki bosta v prihodnje predstavljali prvo in drugo raven lokalne samouprave.

Najpomembnejša je razvojna naloga pokrajin

Država z nastankom pokrajin prenaša nanje vrsto nalog, tudi upravnih, nad čimer pa ni navdušen minister za javno upravo Gregor Virant. To ni edini dvom, ki na temo pokrajin nastaja znotraj vlade, je pa trenutno najbolj izpostavljen, meni minister Žagar. S prenosom pristojnosti z državo na pokrajine naj bi se prenesle tudi naloge sedanjih upravnih enot, saj želijo izkoristiti kapacitete, ki se bodo sprostile v upravnih službah. Te se sproščajo že skozi vladni antibirokratski program. Gre za prenos nalog, strukture se ne bodo bistveno spreminjale, dostopnost in kakovost storitev pa morata ostati. Seveda pa bo od učinkovitosti posamezne pokrajine odvisno, kako se bodo izvajale te naloge. Torej občanu iz Rateč, ki je doslej upravne storitve dobil na upravni enoti na Jesenicah, v prihodnje po teh opravkih ne bo treba v Kranj, je bil konkreten Miha Naglič. Minister Žagar je zatrdil, da ne. »Upravna funkcija prihodnje pokrajine ni najpomembnejša, osnovna je njena razvojna funkcija. Z njimi se bo razvoj občutneje pospešil, zlasti tam, kjer sedaj obstajajo razvojni zaostanki. Pokrajine prinašajo tudi medsebojno konkurenco, ta pa je razvoju vedno koristila, v nekaterih segmentih pa pokrajine pomenijo tudi razbijanje monopolov, kar prav tako prinaša pozitiven učinek,« je prepričan minister Žagar. Razvitost Slovenije sedaj merimo z indeksom razvojne ogroženosti in po teh kazalcih je razmerje (vključno z osrednjo Slovenijo) 1 proti 10 ali celo 20. »Osnovni namen je takšne trende ustaviti in regijam z večjo ogroženostjo omogočiti dodatne razvojne priložnosti. Razvoj bo prinesla selitev delovnih mest v regijo, priložnost za zaposlitev bolj izobraženih ljudi, vlaganja in posledično razvoj. Z nastankom pokrajin bodo te dobile večjo avtonomijo, same se bodo lahko odločale o svojih razvojnih prednostnih nalogah, saj same najbolje vedo, kako naravnati mehanizme znotraj, da bo šel razvoj v pravo smer. Tako se bodo v pokrajini denimo sami odločili, ali naj denar namenijo regijski bolnišnici ali morda vložijo v ceste. S samostojnostjo pa je pokrajinam hkrati naložena tudi večja odgovornost.«

Večina davčnih virov ostane v osrednji pokrajini

Za naloge, ki bi se prenesle z države na pokrajine, bo država zagotovila 1,4 milijarde evrov. Od kod bo prišel denar, iz novih prihodkov ali se bodo sedanji viri prerazporedili? Minister Žagar razlaga: »Izhajamo iz obstoječih davčnih virov, vendar je njihova sedanja porazdelitev popolnoma neustrezna, saj jih je več kot polovica koncentrirana v osrednji Sloveniji. Koncept financiranja smo nastavili v dveh smereh: na eni gre za sistem primerne porabe, podoben, kot ga poznamo po občinah, s katerim bi pokrili nekatere naloge pokrajin in bi porazdelili približno enakomerno po vsej Sloveniji. Na drugi strani gre za razvojni del, kjer smo se odločili odstopiti 20-odstotni del davkov od dohodka pravnih oseb kot samostojnega vira pokrajin. Tega moramo omejiti navzdol in navzgor, saj je tudi ta vir zgoščen v osrednji Sloveniji. Sicer pa finančni del zakonodaje še dopolnjujemo in skupaj s finančnim ministrstvom iščemo ustrezne rešitve. Poleg teh virov pa bodo pokrajine lahko kandidirale za sredstva iz evropskih skladov in domačih razvojnih sredstev, vir pa je tudi možnost zadolževanja.«

Gorenjska z razvojnimi programi pred drugimi

Drugi gost Glasove preje je bil Janez Benčina, predsednik Regionalnega razvojnega sveta Gorenjske, institucije, ki je na Gorenjskem že prej kot država postavila temelje prihodnje gorenjske pokrajine. In kako vidi pokrajine? »Ob nastajanju Slovenije smo potrebovali neko močno in centralizirano državno tvorbo, sedaj pa je napočil čas za več demokracije. V pokrajinah vidim zlasti razvojne možnosti,« razmišlja Janez Benčina in omenja dvom stroke o sedanjih 14 predlaganih pokrajinah, med katerimi že po številu prebivalcev vladajo velike razlike. Obstajajo tudi težnje po nadaljnji drobitvi, če bo sistem financiranja to spodbujal. Tudi na Gorenjskem obstajajo takšna razmišljanja, Benčina pa zagovarja dejstvo, da ima le enotna Gorenjska kritično maso strokovnih virov, ki bi jih lahko uporabili v korist razvoja in napredka kvalitete življenja. Predstavil je delovanje razvojnega sveta, v katerem deluje 18 županov, prav toliko gospodarstvenikov in devet predstavnikov civilne družbe in je posvetovalno telo. Odloča pa svet županov. »Dokler pa ta struktura nima v rokah tudi denarja, je lahko le papirnati tiger,« pravi Benčina. »Država razpolaga z 90 odstotki vsega denarja, občinam jih namenja 10 odstotkov. Če bo tako dozirala sredstva tudi pokrajinam, si ne moremo veliko obetati. Podpiram ministrovo zamisel, naj se tisto, kar se ustvari na pokrajinski ravni, tam tudi porablja.« Benčina je delal v več velikih gospodarskih sistemih in prek izkušenj spoznal, da se poslovni svet ves čas spreminja in se mu moraš prilagajati, sicer obtičiš na robu dogajanja. Enako kot za korporacije, ki tekmujejo za tržni delež, velja tudi za države in pokrajine, da tekmujejo za večji investicijski delež. Za uspeh v tej tekmi pa se je treba prilagoditi in organizirati. Pokrajinski ravni je treba dati priložnost, da izkoristi svoj možganski potencial. Gorenjska ga ima zadosti, da ga lahko kreativno uporabi, je prepričan prvi mož gorenjskega razvoja.

Turizem, gospodarstvo, okolje, e-regija

Od skupnih gorenjskih zadev so ta čas najbolj kritični odpadki, o katerih se nikakor ne moremo dogovoriti. Glede smeti manjka dobrega moderatorja, ki bi stvar vodil k rešitvi, da bi Gorenjska imela centralno predelovalnico smeti in deponije na različnih koncih pokrajine, razmišlja Benčina. Dogovor o tem navsezadnje ni uspel, ker so vmes prišle volitve in spremenile razmerje političnih sil. Sicer pa kot kritične skupne točke, ki bi na Gorenjskem potrebovale več skupne pozornosti in ki se jim že sedaj posveča tudi razvojni svet, omenja turizem. Ta na Gorenjskem predstavlja do štiri odstotke bruto domačega proizvoda. Če želijo to podvojiti, je treba Gorenjsko upravljati kot skupno turistično destinacijo. Za Gorenjsko je zelo pomemben tudi projekt gorenjskega gospodarskega središča, pa razvoj gorenjske univerze (sogovornik si želi, da bi Kranj postal mesto znanja), skratka razvoj želimo peljati v smereh: gospodarstvo, ljudje, infrastruktura in čisto okolje. Na Gorenjsko je apliciran tudi cilj e-regija, ki predvideva, da bi se v naši pokrajini osredotočili na visoko tehnološko industrijo. Vsakemu uporabniku bi omogočili dostop do širokopasovnega interneta, na to strukturo pa bi nadgradili vsebine, povezane z znanjem, zdravjem, komunikacijo z državnimi organi, zabavo in podobnim. Sodobna tehnologija nam omogoča, da povečamo učinkovitost, pravi Janez Benčina, ki na pokrajino gleda kot na razvojno strukturo, njen aparat pa naj bi bil bolj skromno dimenzioniran.

Občinstvo, med katerim so bili najbolj aktivni sogovorniki gorenjski župani, je z gostoma razpravljalo o vrsti konkretnih vprašanj, povezanih s prihodnjimi pokrajinami. Janez Sušnik, predsednik Državnega sveta in velik pobudnik za gorenjski razvoj, je želel vedeti, ali se bo pri financiranju pokrajin tudi v razvojnem delu upošteval indeks razvojne ogroženosti. V formulo o primerni porabi bodo skušali vgraditi tudi omenjeni indeks, je dejal minister Žagar. Franc Čebulj, župan občine Cerklje in tokratni gostitelj Glasove preje, je znan kot nasprotnik pokrajin, tokrat pa je polemiziral o tem, kako bo država razporejala denar posameznim regijam. Janko S. Stušek, župan občine Radovljica, je opozoril na neenakomerno razdelitev na pokrajine, saj jih bo na vzhodnem delu Slovenije osem, na zahodnem pa šest in če bo način financiranja podoben temu v občinah, bodo imele boljše možnosti na vzhodu. Razpolaga tudi z izračunom, po katerem je dokazal, da bi bila na zgornjo in spodnjo pokrajino razdeljena Gorenjska v ugodnejšem položaju glede financiranja. Enovita Gorenjska ima indeks razvojne ogroženosti 83, ob razdelitvi na dve pokrajini bi Zgornja Gorenjska imela indeks 120, kar je po dosedanjih izkušnjah iz občin ugodnejši položaj za pridobitev državnih sredstev. To utegne po vsej Sloveniji sprožiti bitko za več pokrajin, kar pa ni dobro. Strah pred nadaljnjim drobljenjem pokrajin sta izrazila tudi kranjski župan Damijan Perne in Leopold Pogačar, župan Žirovnice. O pokrajinah in njihovi zgodovinski vlogi je spregovoril tudi sociolog dr. Zdravko Mlinar, strokovnjak za lokalno samoupravo. Bogo Filipič iz regionalne razvojne agencije BSC Kranj je navrgel misel, kako da strokovne službe ministra vedno znova prepričajo v to, da je Savinjska regija bolj ogrožena od Gorenjske, saj BDP in vsi ostali gospodarski kazalci kažejo, da je Savinjska v boljšem položaju, Gorenjska pa ima tako kot Koroška slab potencial. Miro Kozelj, župan občine Šenčur je poudaril, da je Gorenjska s svojim razvojnim programom prehitela državo in bi lahko služila kot zgled ostalim v državi. Izrazil pa je pomislek glede institucij prihodnjega odločanja. Ali ne bo izvoljen regijski svet predstavljal ozkih političnih interesov pred interesi regij? V primerih, ko bi denimo »pokrajina povozila občine«, naj bi se vmešal svet županov, ki naj ne bi imel le veta (tako izkušnjo imamo v primeru odločanja Državnega sveta), pač pa bi lahko sprejemal odločitve po načelu dvotretjinskega ponovnega odločanja. Celo več, pravi minister Žagar, možnost naj bi imel dajati tudi amandmaje. Jadranka Švarc iz območne gospodarske zbornice pa v pokrajinski zakonodaji pogreša pogostejšo omembo gospodarstva, na čemer vendar temelji ves prihodnji regionalni razvoj.