Pokrajine kot razvojna priložnost

Gorenjska se bo osamosvojila, dobila bo lastno pokrajino. Kaj pričakujemo od nje? Le še eno komando poleg tistih, ki jih že imamo v Ljubljani in vsak v svoji občini? Ali pa ustanovo, ki bo pospeševala naše povezovanje v regiji in čez njene meje - da bomo skupaj še močnejši in se še hitreje razvijali?

Glasova preja o pokrajinah je bila ob pravem času, saj so razprave o teh rečeh vse bolj živahne. V njih prevladujejo vprašanja, na katera nam je skušal odgovoriti pristojni minister dr. Ivan Žagar. Koliko bo teh pokrajin, kakšen bo njihov obseg in kje njihova središča, kako se bodo financirale, katere bodo njihove glavne pristojnosti … Ta vprašanja se zdaj obravnavajo predvsem na normativni ravni, strokovno so v rokah pravnikov, končno odločitev bodo sprejeli politiki. Občutek imam, da vidijo slednji v ustanovitvi pokrajin predvsem priložnost za svojo kasto in svoje stranke; pokrajine bodo prinesle nove institucije, nove funkcije, nova delovna mesta … Janez Benčina, predsednik Regionalnega razvojnega sveta Gorenjske, pa je opozoril na razsežnost, ki je večina sploh (še) ne vidi: da pokrajine lahko in morajo postati tudi nova razvojna priložnost.

V razpravi je na to »nadstandardno« možnost pokrajin opozoril akademik dr. Zdravko Mlinar, eden utemeljiteljev moderne sociologije v Sloveniji, po rodu gorenjski rojak iz Žirov. Poudaril je zlasti dvoje. Prvo je, da je bil proces našega osamosvajanja ustavljen na državni ravni, na nižjih ravneh se v glavnem sploh še ni zgodil. Drugo pa je, da nekateri v ustanavljanju pokrajin vidijo predvsem teritorialni vidik, dejansko pa gre v zadnjem času vse bolj tudi za »omrežno« in ne le teritorialno povezovanje. Slovenija se je po letu 1991 osamosvojila kot država, na nižjih ravneh – tudi na pokrajinski – pa še ne. Ta proces je bil v času osamosvojitve države namenoma zaustavljen, v njem je posebej vidno vlogo odigral gorenjski rojak dr. France Bučar. Po svoje je to razumljivo, saj smo takrat zaradi zunanjih pritiskov močno in enotno državo dejansko potrebovali. Po drugi strani je bojazen nekaterih politikov pred »odcepitvijo« nekaterih območij odveč. Če se Maribor v novih pogojih čezmejnega sodelovanje povezuje tudi z bližnjim Gradcem (in ne le z Ljubljano) ali Koper s Trstom, to še ni odcepitev. Zdaj ni več razlogov, da se zgornji del Gorenjske ne bi povezoval s sosedi onstran Karavank ali gorenjski jug z mejaši na primorski in notranjski strani. Povezanost Kranja z Ljubljano pa je že itak premočno dejstvo, o katerem se vsako jutro prepričamo v gneči na gorenjskih cestah v Ljubljano; škoda le, da ni večje vrste tudi v obratni smeri … Vnovična ustanovitev pokrajin, poudarja Mlinar, ne sme biti le še eno od številnih teritorialnih preoblikovanj, ki smo jim bili priča v bližnji preteklosti. V evropski družbi se namreč že par desetletij dogaja »prehod od območne k omrežni organizaciji družbe« (network society). Procesi povezovanja in združevanja se ne odvijajo več le znotraj posameznih in med seboj izključujočih se teritorialnih enot. Vse bolj je aktualno interesno in programsko povezovanje čez take ali drugačne teritorialne meje.

S pogledi, ki jih je na preji izrekel profesor Mlinar, bomo lahko spremljali tudi bližnje ustanavljanje gorenjske pokrajine. To bi lahko doživeli kot osamosvojitev Gorenjske, ki se bo zgodila skoraj dvajset let po osamosvojitvi države. Seveda to ne more biti kaka država v državi, piramidalno ustrojena struktura, kakršna je bil Okraj Kranj, ki so ga ukinili leta 1960. Takrat je bil v Kranju sedež centralistično usmerjene in (eno)partijsko obvladovane komande, ki ni trpela ugovorov. Gorenjska pokrajina bo za Gorenjce sprejemljiva in spodbudna le, če bo po eni strani zmogla regijo povezati v skladno in razvojno ubrano celoto, po drugi strani pa bo morala dopuščati tudi avtonomno omrežno povezovanje vseh gorenjskih subjektov, tudi v primeru, če bo to segalo čez gorenjske meje. Enako velja za pokrajino kot celoto v odnosu do Ljubljane; slednje pač ne bo smelo motiti, če se bo Kranj projektno povezoval s Celovcem. Oziroma katerikoli drugi gorenjski kraj ali ustanova s svojimi partnerji po svetu. Pokrajina bi lahko in morala spodbujati tudi »omrežne« povezave s tistimi deli Gorenjske, ki so v gravitacijskem območju Ljubljane. V krajih med Šmarno goro, Trojanami in Grintovci, ki jih imenujem gorenjski vzhod, se govori po gorenjsko, spadajo pa pod Ljubljano. Kolikor je meni znano, je zaenkrat edina od gorenjskih inštitucij, ki jih dosega in vsaj nekoliko »pokriva« in pridobiva za vsegorenjsko stvar – Gorenjski glas … Skratka: pokrajina ne sme (p)ostati le politično (samo)upravna tvorba. Postati bi morala generator novih razvojnih priložnosti na vseh področjih družbenega življenja, v gospodarstvu, sociali, šolstvu, športu, kulturi ... Kar potrebujemo, so razvojne povezave, ne pa še ena od mnogih komand.