Panoramska multivizija

Besedilo: Matjaž Gregorič
Kategorija: Prosti čas / torek, 3. april 2007 / 06:00

Test: Citroen C4 Grand Picasso 2.0 HDi Exclusive

Čeprav se zdi, da se pri enoprostorskih avtomobilih ne da več izmisliti česa zelo izvirnega ali nadpovprečno uporabnega, se sem in tja še najde kakšna še ne videna novost. To na primer pri lansko leto novem Citroenovem C4 picassu dokazuje veliko vetrobransko steklo podaljšano daleč v streho, kar daje temu avtomobilu svojevrsten pečat. O (ne)uporabnosti tega steklenega »trika« bi se seveda dalo razpravljati, saj je v sončnem vremenu svetloba, ki dosega voznikovo glavo bolj moteča kot koristna, kljub temu pa so pri Citroenu prepričani, da so svojo zasnovo, imenovano »visiospace«, naredili nekaj izvirnega. Sedemsedežni srednje veliki enoprostorec s slikarjevim podpisom, precej odstopa od jajčaste xsare picasso, s katero so Francozi pred leti naredili malo revolucijo, a tudi novinec je vsaj po nekaterih lastnostih precej drugačen od svojih neposrednih tekmecev. Zunanjost je vpadljiva in C4 grand picasso ima na cestah veliko občudovalcev. Spredaj poleg vetrobranskega stekla padejo v oči harmonično oblikovani žarometi s prepoznavno masko hladilnika, zadaj pokončne, v stebričke vdelane luči, ki razblinjajo podobo kombija in na bokih zložno dvigajoča linija stranskih vrat. Voznika pričaka delovno mesto, ki je na prvi pogled bolj podobno komandnemu pultu v vesoljski ladji, sicer pa je volan s fiksno sredico skupaj z gmoto precej razmetanih stikal, prenesen naravnost iz »navadnega« C4. Vsi instrumenti so digitalizirani, mogoče jim je spreminjati ne samo stopnjo osvetlitve, ampak tudi barvno podlago, ampak za vse to si je treba vzeti kar nekaj časa za »vsrkanje« navodil za uporabo. Ko se je voznik spoznal z vsem najnujnejšim, je življenje za volanom precej lažje, tisti, ki prisegajo na instrumentno klasiko pa se bodo s to armaturno ploščo le težko sprijaznili. Veliko lažje gre s sedeži v zadnjih dveh vrstah, ki jih je mogoče izjemno enostavno pogrezniti v dno in si prilagajati velikost prtljažnika ter število potnikov (skupaj do sedem). Natovarjanju težjih kosov je naklonjena pnevmatska zadnja prema, ki omogoča spuščanje pri natovarjanju, pohvale vredni pa so tudi številni odlagalni predali.

In življenje s tem avtomobilom bi bilo vzmemirljivo tudi, če več kot solidnega 2,0- litrskega turbodizelskega štirivaljnika, ne bi »omejeval« robotizirani ročni menjalnik, katerega prestavna ročica štrli izza volanskega obroča. Medtem, ko motor suvereno opravlja svoje delo in si zasluži pluse tako glede odzivnosti kot porabe, je menjalnik prepočasen, da bi sledil njegovi energiji, pri pretikanju v višjo prestavo »počepne« in se nikakor ne ujame s pogonskim strojem. K sreči gre zgolj za eno od možnosti in ročni menjalnik bio bil nedvomno prepričljivo boljši. Čeprav je grand picasso v vrstah srednjevelikih enoprostocev precej velik avtomobil, ga zunanje mere ne ovirajo pri vodljivosti, z malce bolj natančnim doziranjem volanske asistence bi si bilo mogoče privoščiti še več vozne dinamike, a vendar je treba upoštevati, da je prvenstveno namenjen udobnemu družinskemu potovanju. Z merami in lastnostmi se ta avtomobil že skuša uvrščati med večje enoprostorce, kar nenazadnje dokazuje tudi cenovno.

Tehnični podatki

Mere: d. 4,590, š. 1,830, v. 1,690 m, medosje 2,728 m

Prostornina prtljažnika: 208/1951

Teža (prazno v./ dovoljena): 1620/2320 kg

Vrsta motorja: štirivaljni, turbodizelski, 16 V

Gibna prostornina: 1997 ccm

Največja moč pri v/min: 100 kW/138 KM pri 4000

Največji navor pri v/min: 270 pri 2000

Najvišja hitrost: 195

Pospešek 0-100 km/h: 12,5 s

Poraba goriva po EU norm.: 7,9/5,1/6,1 l/100 km

Maloprodajna cena: 32.120 EUR (7.697.237 SIT)

Uvoznik: Citroen Slovenija, Koper