Nominator 243

»Zanimiv človek, tale Skumavc. Najprej se ga malo ustrašiš, poraščenega in s počenim glasom. Dokler ne pogledaš v njegove zelenkaste oči …,« sem pred kratkim prebral zapis Simone Furlan, odlične Stopove novinarke, o slikarju Marjanu Skumavcu. Še prej pa sem o njem in z njim poslušal zanimiv radijski prispevek. Ob priložnosti ga moram spoznati, sem si rekel. Zato me je še tolikanj bolj pritegnilo sredino vabilo na odprtje slikarske razstave tega akademskega slikarja v Galeriji Pungart, na koncu mesta Kranja. Vse mogoče sem že slišal o njem in prebral marsikatero Malo nočno kroniko, slogovno drugače spisano črno kroniko, katero je svoj čas opremljal s karikaturo. Ob srečanju in stisku roke sem se prepričal, da je »tale« Skumavc res poseben »model«. Kot Hemingway se mi je zazdel. S postrani kapo, osivel se je samosvoje, brezbrižno »namontiral« za fotografski portret. »Vinski cvet je najlepši cvet. Saj veš, trta je …,« je razpredel misli, ki so bile osnova za postavljeno razstavo. In ko se je začelo uradno dogajanje, me je še enkrat več odneslo ob listanju bogate avtorjeve monografije. Debela knjiga, ki si jo zaslužijo ali privoščijo le »tapravi«. Marjanov oče je bil iz Zgornje Radovne pri Mojstrani in mama, Vidičeva Marija z Javornika pri Jesenicah. Stoodstotni Gorenjec torej, haha. V znamenju dvojčka se jima je rodil leta 1947. Zato se Marjanu, prijatelji ga kličejo Skumi, dan pred dnevom mladosti bo Abraham, zdi, da je pri petdesetih počasi res treba začeti. Prešernov nagrajenec leta 1972 je v bistvu preprost fant, zapiše v Skumijevi debeli »bukvi« dr. Lev Menaše. »Zdi se mi, da Skumi in skumavščina nekako nista ponovljiva,« pa o svojem prijatelju razmišlja legenda slovenskega novinarstva Mitja Meršol, s katerim družno nastopata v lani izdani knjig Novinarske race Bogdana Novaka.

Skumi, nekateri menijo, da je »naš« Vincent Van Gogh, je po končani šoli za oblikovanje študij nadaljeval na ALU pri profesorjih Jemcu, Berniku in Stupici. Vmes pa je vihtel boksarske pesti v ringu, bil trener in celo selektor slovenske boksarske reprezentance. In prav nič čudno ni, da je v monografiji kar nekaj tovrstno športne tematike. O seksu pa, da je motivika stara, kot je stara likovna umetnost, kar še ne pomeni, da jo lahko pogosto srečamo v likovnih galerijah. Serija »gole« tematike pod naslovom Na postelji iz leta 1972 je preprosto odlična. Kot njegovo likovno in barvno gledanje na meni vedno všečen Piran ali na Istrske vasice Lovrečico, Karigador, Dajlo. »Hreščeč glas, namerno boksarske kretnje, boemsko hahljajoče misli, blago vagabundsko srce. Sramežljivost!« To je Marjan Skumavc. Skumavc pred Skumavcem, serija avtoportretov, ki še enkrat, vsaj mene, spominjajo na Ernesta. In ko bi že lahko bilo konec, smo bili deležni še antialkoholnega predavanja, češ da nam kljub vsemu vino bistri možgane in da se da potem lažje osvajati punce. Oboje sem naredil. Upam, da mi to drugo zares uspe, haha. Skumijevo »bukvo« in razstavo pa pridem zagotovo vsaj še enkrat doživet.

Svojevrstno doživetje pa je bilo celodnevno-nočno, štiriindvajset urno igranje »skvoša« - angleško pravilno »squash«, Kranjčana Tomaža Jenka, pozitivnega posebneža prve kategorije. Tomaž Jenko, poklicno prvi, če ne celo edini še pravi dežnikar na Gorenjskem, prepoznaven po odličnih in domiselnih izložbah na Prešernovi v »mestu«, je združil prijetno s koristnim. Podoben slogan si lasti družina Udir na Spodnji Besnici v rekreacijskem centru Vogu, kjer se je 24-urno športno izzivanje zgodilo z minule sobote na nedeljo. Jene, po tem vzdevku ga kličejo vsi športni »sodrugi«, se je odločil postaviti se na 9,75 metra dolgo in 6,40 metra široko igrišče in s posebno oblikovanim loparjem gumijasto, 24 gramov težko žogico udarjati dan in noč. Odigral je natanko 136 setov – iger, 97-krat zmagal ter dosegel 71-odstotno uspešnost. Odlično. Bravo za vztrajnost, borbenost in izvrstno idejo. Ob strani so mu stali prijatelji, ljubitelji vse bolj popularne igre, tako na tujem kot pri nas, športni navdušenci in »firbci« kar tako. Vmes je večkrat zadišalo po joti, odličnem Markovem (Arvaj) ričetu, in če verjamete ali ne, po še bolj okusnih vampih. Po pivu tudi. »Ob sedmih zjutraj se mi je zdelo, da bo padel dol, tako čudno zelen je bil videti ...,« je pripovedovala čedna Nataša Zeni, dolgoletna ljubezen Gorana Udirja, šefa centra Vogu, kjer potekajo tekmovanja v ligah squasha in badmintona. Simbolni ček za petsto evro v njunih rokah pa je dokaz, da je bil namen še dodatno koristen. Prispevali so mladincem, ki odhajajo na turnir za »super serijo German Open«. Luka Zaplotnik, najboljši rekreativni igralec Kranja, je ogrel državnega prvaka Klemena Gutmana, ki je nekaj pred osmo zvečer zaključil zadnjo igro z »zmagovalcem« Jenetom. Športno mu je nazdravil še Tadej Kordiš, prvo ime Irish puba iz Ljubljane. In tudi tokrat skoraj nič ne bi bilo brez ženske pomoči. Brez Jenetove drage Beti in Polone, prve »piarovke« dogodka, ki s sta s srečelovom motivirali publiko, da se je na ček še lažje zapisala številka 500. Res lepa zgodba.