Delo je vrednota (1)

Da je delo res vrednota, ve najbolj tisti, ki ga izgubi. Ostati čez noč brez dela je ena težjih preizkušenj v življenju. Vendar se tega premalo zavedamo vsi tisti, ki delo imamo in se nam zdi (preveč) samoumevno. Tako me res žalosti, ko poslušam ljudi tarnati, kako ne marajo svojega dela in kako bi rajši delali kaj drugega. Včasih najraje nič. Res je, da ljudje opravljamo različna dela, ki se ločijo tudi po zahtevnosti in plačilu. Res je, da mnogi delodajalci nimajo pravega odnosa do zaposlenih in da se nimamo komu pritoževati. Vzemi ali pusti – to vedno bolj velja tudi na trgu, kjer vsi prodajamo svoje roke, noge, možgane in še kaj. Tega najbrž ne bo nihče spremenil. Lahko pa spremenimo svoj odnos do dela. Ne samo na delovnem mestu, marveč tudi doma. Že zaradi otrok bi morali to prav kmalu storiti. Večina staršev si želi, da bi njihovi otroci znali delati in da bi čim več pomagali pri domačih opravilih. Pogosto vprašanje na srečanjih za starše se glasi: »Kdo od vas rad pomiva posodo? Kdo rad čisti okna? Lika in pere?« Le malo je takšnih, ki rečejo, da to radi delajo. Kako nepošteno je potem pričakovati od otrok, da bodo tekli k pomivalnemu koritu, se prerivali, kdo bo pospravil posodo z mize in zraven še vriskal od veselja. Starši smo včasih res čudna bitja. Če želimo otrokom pokazati, da je (vsako) delo vrednota, potem naj bi se tako tudi obnašali. Najprej moramo delo vzljubiti odrasli, šele potem lahko tega učimo otroke. Največji problem pa je prav v tem. Svojega dela večina ljudi ne mara in delajo zgolj zaradi preživetja. V glavi imamo zabetonirano misel, da moramo pri delu trpeti, spustiti dušo, jamrati in ga na koncu sovražiti. Res škoda. Kajti vsako delo, še tako navadno, umazano, zahtevno, težko, umsko ali fizično lahko spremenimo v blagoslov in nekaj vrednega. Nekaj, pri čemer lahko celo uživamo. Kjer vidimo dobre strani in se učimo. Kjer dajemo od sebe najboljše. Ali pa je bolje gledati v tla in preklinjati delo?