Sedmica: Deset (ne)zanesljivih

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 23. marec 2007 / 05:00

Prvega februarja je vlada na skrivaj imenovala delovno skupino, ki naj bi ocenila delo Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Skupino naj bi vodil pravosodni minister Lovro Šturm, člani pa naj bi bili: minister za šolstvo Milan Zver, minister za okolje in prostor Janez Podobnik, obrambni minister Karel Erjavec, uslužbenec kabineta vladnega predsednika Vinko Gorenak, nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek, Milko Mikola iz sektorja za popravo krivic in narodno spravo, namestnik direktorja vladne službe za evropske zadeve Peter Ješovnik, nekdanji vojaški obveščevalec in sedanji uslužbenec kabineta vladnega predsednika Aleksander Lavrih ter Branko Cvelbar iz Sove. Po logiki načela, če ve eden, ne ve nobeden, če vesta dva, ve pol sveta, so skrivni vladni nameni prišli v javnost in nastal je cirkus. Vlada se izgovarja, češ da naj bi skupina ugotovila zakonitost in smotrnost hranjenja arhivskega gradiva Sove, kar je nesmisel, saj o hrambi arhivskega gradiva odloča arhivska stroka in ne politika, Iztok Podbregar, nekdanji direktor Sove in zdajšnji svetovalec predsednika države Janeza Drnovška pa, da bi kot direktor agencije odstopil v tistem trenutku, ko bi vlada vtaknila nos v njegovo službo. To je ne glede na pravila igre prav tako nesmisel, saj služba nikakor ni v zasebnih direktorjevih rokah, pač pa v vladnih. Še bolj nesmiselna je predpostavka, da je katerikoli direktor Sove zanesljivejši od, denimo, katerega koli obrambnega ministra.

Dejstvo je, da je konflikt med političnimi strukturami in obveščevalnimi službami star toliko kot politika sama. Paradoks pa, da je vsaka obveščevalna služba ne glede na zgodovinsko obdobje in politični sistem trn v peti tistega, ki jo je ustanovil in kateremu naj bi služila, se pravi, politikom. Vsaka varnostno obveščevalna služba je država v državi, saj ni formule, ki bi preprečila selekcijo informacij, s katerimi obveščevalno varnostna služba razpolaga, ali to, da katera od pomembnih informacij ne pride na ušesa nepooblaščenemu oziroma nepoklicanemu. Ne glede na to kaj vse bo skupina vladnih preiskovalcev v Sovi počela, verjamem, da gre v nekem segmentu tudi za pripravo na slovensko predsedovanje Evropski zvezi. Ne nazadnje si bodo prihodnje leto v Sloveniji kljuko podajali visoki evropski in svetovni politiki. Sem pa v cirkusu, ki je zaradi vladnega vdora v lastno hišo v javnosti nastal, pomislila, ali niso morda zadnje računalniške kraje (Gibanje za pravičnost in mir, direktor SCT Pavle Zidar) tako ali drugače povezane z vladno akcijo, ki je na dan zagotovo prišla nepričakovano.

Naj bo tako ali drugače, skupini desetih povezanih oseb zaupam bolj kot eni sami. Pa naj se ta piše Podbregar ali Šinkovec. Še zlasti, kar se Matjaža Šinkovca tiče, moram reči, da me je njegovo lansko imenovanje na mesto direktorja Sove presenetila neprimerno bolj kot, recimo, sneg v marcu. In sicer zato, ker je gospod pred leti, ko je bil slovenski veleposlanik v Londonu, v svojem stanovanju na Gregorčičevi 13 v Ljubljani gostil Mateja Stepića in njegovo družino, za katerega se je pozneje izkazalo, da je navaden lopov, menda pa tudi skrivni sodelavec hrvaške varnostno-obveščevalne službe. Ampak, kdo bi razumel poti in stranpoti skrivnih služb, če mora celo vlada vdreti v lastno hišo, da ugotovi, kaj se v njej dogaja.