Iz starih časov: Zlati očenaš

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 23. marec 2007 / 05:00

»Marija leži v ta svetli kamri na svoji beli postelji. Pride sam Jezus k njej: 'O moja mati, ali čujete ali spite?' – 'Jaz ne čujem ne spim. V takih čudnih sanjah ležim. Meni se je nocoj sanjalo, da so prišli hudi ajdi, hudi judje, so te zvezali in k starodavni vodi peljali, kjer je težki križ pokopan. Težki križ so ti na rame naložili, so te v vodo pahnili. Preden si vodo preplaval, si sedeminsedemdesetkrat krvavi pot potil. Na kraj te vode priplaval, bi rad malo počil, bi rad težki križ dol dejal, pa so prišli hudi ajdi, hudi judje. Spredaj in zadaj so ti fige molili, jezike kazali, premišljevali, kakšne martre bi ti dali. Tvoja sveta ušesa so z mahom zamašili, tvoje svete oči z blatom začofali, tvoja lica so bili, desno stran so ti prebodli, na težki križ so te pribili.' – O mati moja! Vaše sanje so resnične, moje martre so strašne! – Ko bi se na tej črni zemlji en tak grešnik dobil, da bi to molitvico zmolil vsako soboto zvečer najposled, vsako nedeljo zjutraj najpopred, na tešče, na mrzel jezik, bi mu ne pustil v peklu goreti, bi mu hotel nebeška vrata odpreti, da bi se v nebesih veselil na vse večne čase. Amen.'«

To, kar ste prebrali, je Jezusov pogovor z Marijo o njegovem trpljenju. Besedilo je pravzaprav molitev, imenovana Zlati očenaš, njen »avtor« pa naj bi bilo ljudstvo. Zapisana je verzija, ki so jo molili »po hribih okoli Škofje Loke«, prvi jo je objavil pisatelj Metod Turnšek v svoji znameniti etnografski knjigi o ljudskih običajih skozi cerkveno leto (Pod vernim krovom I-IV, 1943-46) – v letih, ko je bil še cistercijanski redovnik v Stični. Po njem jo je povzel Niko Kuret. Ta jo tudi komentira. »Kristusove 'martre' so se spominjali naši predniki še s slavnim 'Zlatim očenašem', ki so ga poznale vse slovenske pokrajine, vsaka nekoliko drugačnega, ponekod je bil čisto kratek, drugod spet prav dolg. Danes ga zna komaj kdo od starih ljudi …« Duhovniki nad molitvami, ki si jih je izmišljalo pobožno ljudstvo samo, niso bili navdušeni. V Suhi pri Škofji Loki rojeni duhovnik in nabožni pisatelj Ahacij Steržinar (1676-1741) se je hudoval, da so takšne molitve »folš, čez božjo vejro inu več k špotu koker k časti teh svetnikov, koker je ena sila dovga pesem od … zlatiga očenaša …« Steržinar je imel najbrž v mislih ravno zgoraj navedeno verzijo iz njemu znane loške okolice.

»Nasprotovanje s te strani ni zatrlo besedil, nastalih iz preprostega, a čustveno globokega in po doživljanju bogatega predstavnega sveta širokih množic. Tudi vernost ni trpela škode.« Tako Kuret, ki o tej zadevi piše v poglavju o postnem času. V nadaljevanju omeni tudi nekdanja »velikonočna spraševanja«. »Mlado in staro je pridno ponavljalo katekizem. M. Turnšek pripoveduje, kako so se ljudje shajali po domovih, drug drugega spraševali in preskušali svoje znanje. Vsak teden so prišli na vrsto ali posamezni kraji ali posamezni stanovi. Nihče se ni hotel osmešiti pred 'gospodom' in priti še enkrat na vrsto pri 'zamudnikih'. Tako so bili kmečki ljudje svoje dni v verskih rečeh silno dobro podkovani in razumeli bomo, kako da so mogli nekdanji ženitovanjske starešine v svoje govore vpletati tako bogate verske primere in odgovarjati na uganke, ki so zahtevale včasih kar bogoslovnega znanja.«