Vojne in meje

Besedilo: Besedilo priredila Milka Burnik
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 12. marec 2007 / 05:00

Kraji v širši okolici Sovodnja so bili že od nekdaj prizadeti zaradi meja, pa naj je šlo za mejo loškega gospostva (937–1803), deželno mejo med Kranjsko in Goriško, rapalsko mejo med 1. in 2. svetovno vojno ter vse do leta 1947, Rupnikovo linijo.

Cerkveni zvonovi so 26. julija 1914 oznanili začetek vojne. Najprej so mobilizirali mlade moške, preden se je vojna končala, pa tudi stare in celo šestnajstletne fante. Pobrali so vse konje, iz zvonikov pa bronaste zvonove, tudi v Novi Oselici dva. Iz njih so potem izdelovali orožje. V naš kraj je prišlo zelo veliko beguncev. Naseljevali so se v vse, še tako majhne hišice na kmetijah. Vsem je manjkalo hrane. Država je že na začetku 1915. leta uvedla prodajo na karte, najprej za osnovna živila, potem še za večino drugih. Marca 1916 je bila uradno določena poraba moke: na osebo je pripadalo sedem kilogramov moke na mesec. Ker ni bilo usnja za podplate, so za civiliste začeli izdelovati čevlje z lesenimi podplati. Uvedli so karte za sladkor – en kilogram na odraslega na vsake štiri tedne in 25 dag kave na odraslo osebo vsakih osem tednov. Mnogo moških se iz 1. svetovne vojne ni vrnilo ali pa so postali invalidi.

Z rapalsko mejo med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo je kar 39 gospodinjstev s tega območja pripadlo slednji. Prek naših krajev so postavili številne mejnike, med njimi tudi štiri t. i. glavne s številkami 35 (pri Vrhovcu v Podlanišču), 36 (pri Novi Oselici), 37 (v Kacjanovš v Jaznah) in 38 (na Mrzlem Vrhu). Ob meji so zgradili stražarske objekte, t. i. karavle in kasarne. Obmejnim prebivalcem se je življenje povsem spremenilo, tudi dvolastniki so mejo prestopali le z obmejno karto. Pojavilo se je tihotapstvo – kontrabant, s katerim so se ukvarjale ženske, moški in otroci. V promet so zelo dobro šli kava, cigarete, sladkor in živina. Kontrabantarji so svoj posel običajno opravljali ponoči, najraje v slabem vremenu. Če so jih zalotili Italijani, so jim pobrali blago in čakala jih je dolga zaporna ali visoka denarna kazen. Še večja nevarnost je zanje pretila na jugoslovanski strani. V manj kot enem desetletju so pod streli na meji obležali štirje mladi fantje. Na tem območju so prav zaradi kontrabanta delovale številne trgovine.

Ob napadu na Jugoslavijo so Italijani ljudi v dvestometrskem pasu ob meji izselili, njihove domove porušili, skozi gozdove naredili široke preseke in ob mejni črti postavili žične ovire z minskim poljem. Za nastanitev graničarjev so Nemci na Sovodnju zgradili lesen objekt, zadrževali so se tudi v šoli. Gibanje ob meji je bilo nevarno in je terjalo več smrtnih žrtev. Po odhodu Nemcev iz kraja (18. oktobra 1943) se je na tem območju prava vojna šele začela. Od tedaj naprej so se tu skoraj neprestano zadrževale partizanske brigade, prihajale so razne druge vojaške formacije. Najhuje je bilo ob hajkah. Ti spopadi so puščali za seboj veliko smrtnih žrtev, tudi med civilisti.

Večina preseljenih prebivalcev z meje se je na svoje domačije začela vračati proti koncu leta 1946.