Iz starih časov: Torka je Baba

Čeprav gre zima – kolikor je letošnja to sploh bila – h koncu, zapišimo še eno o osebi, ki je povsem sredozimska. Torka, ki smo jo srečali v našem pisanju o preji, je namreč le drugo ime za nemško Peht(r)o (Slovenci jo poznamo predvsem iz filmov o Kekcu); staro slovensko ime zanjo pa je – Sredozimka. »Pošast poznajo v naši nemški soseščini. Imenujejo jo Percht, Berchta, više gori v Nemčiji je Holda ali Frau Holle.« Toda: »Sklep, da so jo zahodni Slovenci prevzeli od svojih nemških sosedov, je prenagljen. O njej je izšla pred prvo svetovno vojsko zajetna študija, ki jo napisal Viktor Waschnitius. Po drugi svetovni vojski so nadaljnje raziskave drugih učenjakov odkrile podobne postave tudi drugod. Tako poznajo Italijani svojo 'Befano', Francozi pa svojo 'Tante Airie'. O podobnih ženskih bajeslovnih pošastih pa govore tudi izročila v Osrednji Aziji od Irana čez Tadžikistan do porečja spodnjega teka rek Sir-Darja in Amu-Darja. Te pošasti nastopajo ob zimskem kresu, 'sredi zime'. Gre torej za bajeslovno dediščino indoevropskih narodov, če ne kar Evrazije. Pošast samo imenujemo zato z nevtralnim imenom Sredozimka.« Naši predniki ji seveda niso rekli tako. »Domnevamo pa, da je bilo njeno ime po slovenski šegi sestavljeno z imenom 'baba' – primerjaj Jagababa, če je niso imenovali kar samo 'Baba'.«

Tako prof. Niko Kuret, ki opredeli tudi Babin značaj. Ta »ustreza po starih postavah značaju rajnikov: lepa je in grda hkrati, dobra in hudobna. V nemško-slovenskem območju je Sredozimka tudi zavetnica preje in v krščanski dobi bedi nad posvečevanjem kvater, v širšem pomenu nravi nasploh, posebno pa varuje zmernost in dostojnost«. Na območju, kjer so Slovenci mejili na Bavarce in Tirolce, so prevzeli Sredozimkino nemško ime in mu dodali svojo babo. Tako je iz Ježi babe in Jaga babe nastala Pehtra baba ali Pehtrna baba. Ko je Cerkev med Slovence uvedla krščanstvo, je skušala najbrž to starodavno in trdovratno Babo Sredozimko iz teh krajev najprej izgnati; ko je videla, da to zlepa ne bo šlo, ji je odredila novo družbeno vlogo. »Izgubila je skoraj vse prvotne značilne poteze, ohranila je le prvotno pogansko zavetništvo nad predicami in prejo, pa še to le za ceno varstva krščanskih delovnih predpisov in za ceno svojega imena. Sredozimka je morala posihmal paziti, da so predice praznovale kvatrne večere, predvsem večer pred kvatrno sredo, torej torkov večer v kvatrnem tednu, ko je bila preja strogo prepovedana. Odtod je dobila novo ime, imenovali so jo Torko. O njej so pravili na Gorenjskem, da v podobi pasje noge goni kolovrat in vse pokazi, če predice 'predolgo' predejo. V Kamni Gorici in okoli Železnikov je šel glas o 'Torklji', ki da mori ženske, če ob torkih peko ali žehtajo. Na kolovratu ni smela nobena predica pustiti vrvice čez noč, sicer je prišla Torka in je vso noč predla, a nič napredla; hlapca, ki jo je opazoval, je baje raztrgala. V komendski okolici je Torka v takem primeru predla in uničila predivo in prejo; starec je vrgel sekiro vanjo, pa je priletela nazaj in se ji je komaj ognil …« No, potemtakem ni čudno, da tudi Glasove preje niso v torek zvečer!