Računalnik in jaz: Zgodovina časa

Besedilo: Robert Guštin
Kategorija: GG Plus / petek, 9. marec 2007 / 05:00

Zadnjič sem bil v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. To je knjižnica, kjer hranijo najpomembnejše pisne vire iz slovenske zgodovine. Usedel sem se, vzel v roke nekaj knjig in jih pregledoval. Večina starejših knjig že bolj ali manj razpada, črke pa so težko berljive, saj je zapis že zelo bled. Vprašal sem se, kako bo čez nekaj let. Mar bodo vsi ti viri propadli, se bo za nami izbrisal delček zgodovine našega naroda, nas samih? Zamislil sem se. Koliko je takšnih knjig, takšnih zapisov, dokumentov, ki nekje v kotu čakajo, da jih pokonča zob časa.

Kot Evropejec sem vse skupaj preslikal na Evropo. Vsak evropski narod je skozi čas razvil svojo kulturo, svoj jezik, z vsakim narodom je zrasla tudi vsa njegova kulturna identiteta in dediščina. Evropa je tako postala skupen prostor različnih narodov, različnih kultur, različnih pogledov na svet. Izoblikovala se je obsežna kulturna raznolikost. Preseljevanja narodov so povzročila, da je vsak popotnik nesel s seboj tudi delček kulture, delček svojega naroda. A stik s svojo identiteto se lahko kaj kmalu izgubi. Razvoj sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij je znatno olajšal to pot. Meja ni več, so le še obrisi držav, ki pa jih sodobnost presega in medsebojno povezuje.

Arhivi zgodovine se polnijo, muzejske zbirke so vedno bolj bogate, zapisov je vedno več. Gre za delo in ustvarjanje naših prednikov, gre za naše delo in naše rezultate. Dokumenti, avdio in video zapisi ter arhivi s časom propadajo, zato je nujno prenesti klasični zapis na digitalne medije. Temu postopku pravimo digitalizacija, kjer z optičnim čitanjem ali presnemavanjem dokumente ali avdio/video zapise pretvorimo v digitalni, računalniški zapis. Ta zapis nato lahko odložimo na internet, kjer je dostopen vsakomur, ne glede na to, kdaj in kje se nahaja. Digitalizacija omogoča, da so vsebine, tudi kulturne, umetniške, vsebine kulturne dediščine dostopne vsem in vsakomur. S tem preprečimo tudi propadanje tega gradiva. Informacijsko-komunikacijska tehnologija omogoča razmah digitalnih vsebin, omogoča povezovanje in dostopnost do teh vsebin. Nabor zgodovinskih zapisov je ogromen. To so dokumentarni arhivi, avdio in video arhivi, arhivi televizijskih in radijskih hiš, muzejske zbirke, knjižnice, arhivi kulturne dediščine, časopisi. Zgodovino je potrebno iz analogne oblike preleviti v digitalno obliko. Cilj tega je dostop do naše zgodovine, do naše kulture in ohranitev naše zgodovine tudi zanamcem. Še posebej pomembno je zagotoviti dostop do tovrstnih vsebin tistim, ki so razseljeni po svetu in tistim, ki jim je sicer dostop do tovrstnih vsebin otežen, kot so na primer invalidi. Trajno hranjenje digitaliziranih gradiv je zagotovilo, da se bo delo nas in naših prednikov ohranilo, da se bo kultura prenašala naprej in se ohranjala. Zavedanje svoje kulture in kulture drugih je še zlasti pomembno za ohranjanje zgodovine, jezika in dosežkov manjših narodov in manjšin. Slovenci smo majhen narod v Evropi, zato je ohranitev naše identitete še toliko bolj pomembna.

Digitalizacija, nove digitalizirane vsebine in uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije prispeva bistven delež pri preseganju kulturne raznolikosti in ohranjanju kulturne identitete. Gre za vez med zgodovino in sodobnostjo, gre za most med tehnologijo ter vsebino in končno gre tudi za medgeneracijsko povezovanje. Računalniki imajo v današnjem času tudi pečat zgodovine, čeprav sami še dolgo ne bodo zgodovina. Omogočajo nam, da se ohranjajo zgodovinska dejstva, da se dostop do zgodovine zagotovi vsem. Pri sprehodu skozi zgodovino nam računalniki lahko le pomagajo, mi pa jih moramo samo izkoristiti in uporabiti to, kar nam je ponujeno.