Nadarjeni otroci (4)

»Nikoli nisem storil ničesar, kar bi bilo vredno narediti po naključju in tudi noben od mojih izumov ni bil stvar naključja. Rodilo jih je delo.« (Thomas Edison)

Da nadarjeni otroci marsikoga spravijo v zadrego in mu povzročajo nelagodje, je razumljivo povsem iz človeških razlogov. Strah pred drugačnostjo in bognedaj še občutek manjvrednosti sta kaj hitro prisotna pri nekaterih ljudeh, ki se srečajo z nadpovprečno bistrimi glavami. Zgodovina nam ponuja kar nekaj primerov, ko so bili nadarjeni in nadvse ustvarjalni ljudje razumljeni povsem neprimerno. V spričevalu Einsteina je pisalo, da je mentalno počasen, nedružaben in vedno zatopljen v svoje sanjarije … Beethovnov glasbeni učitelj je zanj rekel, da kot skladatelj nima nobenega upanja … Walt Disney je bil odpuščen, češ da nima dobrih idej … Charles Darwin je zapustil medicinsko fakulteto … Isaac Newton je bil zelo slab učenec … Prav okolje je tisto, ki določa, kako se bo nadarjeni otrok počutil, saj je lahko sprejet ali pa ne. Kakorkoli obrnemo spada v manjšino in vsi, ki so v manjšini, se morajo uveljavljati na svoj način in se prilagajati večini. Prav to lahko včasih pripelje nadarjenega otroka do tega, da povzroča težave, saj ni razumljen tako, kot bi si želel. Kljub nenehnemu poudarjanju individualnosti je v tem svetu in v našem sistemu še vedno najbolje ostati v zlati sredini – kar pomeni neškodljivo povprečje. Če to ugotovi nadarjen otrok, je pogosto pripravljen za ceno ljubega miru in sprejetosti med vrstniki malce »pozabiti« na svoje sposobnosti. Tisti, ki so izjemno nadarjeni, so večkrat razočarani, saj redko kdo od njih zahteva toliko, kot so sposobni. To je podobno, kot če bi avtomobilskemu dirkaču rekli, naj vozi kot nedeljski voznik. Najbrž bi vmes počel še kaj drugega, od samega ljubega dolgčasa. Prav dolgčas pa je nevaren za nadarjene otroke, saj znižuje motivacijo in vpliva na vedoželjnost. Iz prakse pa vsakdo ve, da se iz dolgčasa rodi tudi veliko slabih navad …