Janez Marenčič (1914 - 2007)

Ni še minilo niti mesec dni, odkar smo se poslovili od pomembnega fotografa Marka Aljančiča, ko se je minulo nedeljo pretrgala življenjska nit velikega fotografskega ustvarjalca, Janeza Marenčiča.

Že kot srednješolec se je Janez Marenčič začel zanimati za fotografijo. Njegova prva odmevna fotografija (Jesensko vreme) je bila objavljena že leta 1934 v reviji »Fotoamater«. Še kot študent se je leta 1935 včlanil v Fotoklub Ljubljana. Kmalu je dosegel vidne rezultate na razstavah doma in v tujini. Med drugo svetovno vojno je bil fotoreporter v NOB. Po vojni, leta 1949 je bil eden od ustanoviteljev kranjskega fotokluba, iz katerega je zraslo današnje Fotografsko društvo Janez Puhar. Bil je izredno ustvarjalen umetnik. V petdesetih letih je odkril tako imenovani »pogled od zgoraj«, to je slikanje pokrajine brez črte horizonta. Iz tega ciklusa je najbolj znana fotografija »Preproge«, ki jo je bilo mogoče videti na več kot 50 razstavah. Zanjo je dobil enajst nagrad. Ducati fotografij, posnetih v tem obdobju, predstavljajo najžlahtnejši del njegovega opusa in v našem kulturnem prostoru tvorijo pomemben del zakladnice slovenske fotografije.

Razstavljal je na mnogih pomembnih razstavah doma in v tujini. Imel je več odmevnih samostojnih razstav. Kot prvi se je samostojno predstavil v Kabinetu slovenske fotografije v Kranju (1971), kjer je nato samostojno razstavljal še trikrat (1994, 2000, 2004). V naši osrednji nacionalni instituciji za moderno umetnost, Moderni galeriji Ljubljana, so leta 1993 pripravili njegovo retrospektivo. Razstava je nato gostovala še v ugledni galeriji Ullysses na Dunaju.Tradicionalna razstava »Pokrajina«, ki jo že več kot trideset let organizira kranjsko Fotografsko društvo, je prav tako rezultat njegovih prizadevanj, idej in spodbud. Kljub svoji častitljivi starosti je bil še vedno ustvarjalen in poln idej. Vsakič, ko je zaključil neki ustvarjalni ciklus, je rekel, da bo nehal fotografirati. Bal se je, da se bo ponavljal. Po določenem času je spet prišel na dan z novo idejo. Zadnjo nam je razkril lani tik pred božičem.

Čeprav je večkrat dejal, da je prestar za digitalno fotografijo, nam je kljub temu lani decembra pokazal nekaj svojih digitalnih fotografij. Predlagal je, da pripravimo razstavo predstavnikov petih generacij fotografov, članov društva. Ideja za tako razstavo se mu je verjetno porodila, ko je opazil, da je pred nami nov izziv, ki lahko zapelje fotografsko ustvarjanje tudi v napačno smer. Poslušal je debate o novih možnostih digitalne fotografije in jih vedno sklenil z enako mislijo. »Ni važno, kako je fotografija narejena. Pomembno je, da je dobra!« Opozarjal je, da je na novosti potrebno gledati s pozitivne strani, saj le tako lahko vsakdo najde primerne rešitve za svoja ustvarjalna iskanja. S svojimi digitalnimi slikami na razstavi petih generacij fotografov nas je nameraval spodbuditi, naj gremo smelo naprej po poti, ki jo odpirajo nove tehnične možnosti. Tej ideji je gotovo botrovalo tudi njegovo spoznanje pred več kot petindvajsetimi leti. Takrat je zapisal: »Fotografiram iz neke notranje nuje, ki je zdaj veselje, zdaj muka, ki pa me vselej znova sili k iskanju novih form pri oblikovanju novih vsebin. In od samega veselja nad lepoto.« Z željo postaviti razstavo fotografov petih generacij se je še zadnjič pokazalo, da njegova notranja nuja ni bila samo fotografsko ustvarjanje. Bila je tudi skrb, da bo fotografija nudila ustvarjalno zadovoljstvo tudi mlajšim generacijam.

Kot fotograf je Janez Marenčič na svoji več kot sedemdeset let dolgi, plodni, bogati in ustvarjalni poti dosegel tako rekoč vse. Bil je eden prvih članov Kabineta slovenske fotografije. Bil je mojster fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije. Mednarodna zveza za fotografsko umetnost ga je odlikovala z nazivom EFIAP – odličnik. Na mnogih pomembnih razstavah je bil ugleden in spoštovan član žirij, saj je s svojim izbrušenim občutkom za sporočilnost fotografije znal zanesljivo presojati in svoje mnenje tudi uspešno utemeljevati.

Ob svojem častitljivem življenjskem jubileju, devetdesetletnici, je bil deležen velike državne pozornosti, saj mu je predsednik republike podelil najvišje državno odlikovanje. Istega leta je postal je tudi častni občan Kranja, ki je hkrati njegovo rojstno mesto in mesto, v katerem je ves čas živel in ustvarjal. Fotografska zveza Slovenije mu je za njegovo življenjsko delo podelila Puharjevo priznanje. Bil je tudi častni član Fotografskega društva Janez Puhar, kar je po stopnji ugleda manj od prej naštetega. Pomembno je, da je pobuda prišla soglasno iz src vseh članov, saj smo ga vsi zelo cenili in imeli radi.

Kljub temu da je bil ugleden, pomemben in cenjen ustvarjalec, je »od zgoraj« gledal le skozi objektiv. V družbi z mlajšimi in najmlajšimi člani našega društva je bil vedno topel in drag prijatelj, spoštovan učitelj in moder svetovalec. Bil je izjemna osebnost, saj je okoli sebe širil pozitivno energijo, ki je bila nalezljiva. Vsi, ki smo imeli priložnost družiti se z njim, smo njegov življenjski optimizem in neumorno ustvarjalno zagnanost z veseljem sprejemali tudi kot spodbudo in pomoč pri uresničevanju naših lastnih ustvarjalnih sanj.

Pogrešali ga bodo mnogi slovenski fotografi. Pogrešali ga bodo v Kabinetu slovenske fotografije. Predvsem pa ga bomo pogrešali v društvu. Bil je res naš velik prijatelj in nenadomestljiv učitelj.