Ožigosani

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / torek, 27. februar 2007 / 06:00

Članek z gornjim naslovom Glasove redne kolumnistke ge. Marjete Smolnikar v petek, 9. februarja, bi moral dati misliti vsem, še najbolj pa vladi in vsem pristojnim za reševanje problematike invalidov. Žalostno je namreč dejstvo, da diskriminacijo v Sloveniji še najbolj občutijo invalidi (81 odstotkov), pred pripadniki romske skupnosti (80 odstotkov), na tretjem mestu diskriminacije so starostniki (70 odstotkov), potem pa sledijo homoseksualci, sodržavljani neavtohtonega izvora, nekristjani itd. Predvsem je žalostno tudi zato, ker v Sloveniji imamo mnoge zakone in predpise, ki poskušajo invalidom olajšati bivanje, žal pa v praksi ti zakoni ne zaživijo v ustrezni in zadovoljivi meri tudi zato, ker država, ki predpisuje omenjene zakone, ne poskrbi tudi za realizacijo predpisov in zakonov. Da je temu v praksi resnično tako, lahko potrdijo mnogi ljudje z okvaro sluha. Sramotno je, da v dobi računalništva in mobilne telefonije gluhi šolarji, dijaki in študentje kljub zakonu o integraciji še zdaleč in nikakor niso v enakopravnem položaju s sovrstniki. Pa bi lahko bili z malce dobre volje in posluha za to pristojnih. Sramotno je, da RTV Slovenija ne izvaja ustrezno prevajanja in podnaslavljanja vseh oddaj, čeprav je kot javna ustanova to dolžna storiti in tako tudi gluhim omogočiti informiranost v njim razumljivi obliki. Ker tega ne izvaja, krši temeljno človekovo pravico do informiranja. Da je to možno, dokazuje hrvaška televizija, kjer je prek teleteksta 888 možno spremljati vse oddaje, tudi tiste v živo, ustrezno podnaslovljene oz. prevedene. Sramotno je, da gluhemu profesionalnemu košarkarju Mihu Zupanu v znani pravdi oporekajo prisotnost tolmača slovenskega znakovnega jezika, kar je ustavna pravica gluhe osebe. Sramotno je, da gluhi ustvarjalci in umetniki nimajo nikakršnih bonitet, čeprav ravno zaradi komunikacijske ovire težko vzpostavijo tiste nujne in promocijske vezi, ki so potrebne na njihovi ustvarjalni poti. Sramotno je, da brezposelnim in obubožanim gluhim Karitas plačuje položnice za elektriko in podobne državne storitve. Vsa čast pridnim in delovnim študentom, ampak študentski servisi so nelojalna in nepravična konkurenca mnogim gluhim brezposelnim ljudem, ki si želijo delati, a dela zanje ni, kljub zakonom o zaposlovanju invalidov. Sramotno je, da v Sloveniji za razliko od mnogih držav ni možen kot SMS sporočilo - klic v sili, naročilo pri zdravniku, opravilo bančne poštne in podobne storitve. Sramotno je, da imajo pri proračunski porabi davkoplačevalskega denarja občutno prednost vojaška vozila, medtem ko se drastično zmanjšujejo sredstva za zdravstvene storitve invalidom, zaposlovanje invalidov in za socialne programe, ki bi invalidom olajšali bivanje.

Skratka, že sam odnos države je potihoma diskriminatoren do invalidov, ki so po birokratski miselnosti eno navadno proračunsko breme in strošek in za reševanje invalidske problematike enostavno ni volje, ni posluha in ni razumevanja. Žal k temu pripomorejo tudi nekatere javne osebe, ki poskušajo biti neokusno šaljivi na račun invalidov, pa vendar je to žaljivo do invalidov. Npr. Primož Kališnik v Poletu piše, da če bi bil predsednik gluhih, bi mu bilo vseeno, če ropotajo okrog njegove hiše. Jasna Kuljaj, voditeljica v novi televizijski (nepodnaslovljeni?) oddaji »Na zdravje« s prevezo na očeh ugotavlja, da se počuti kot slepa Mojca iz filma Kekec. Lučka Kajfež Bogataj svetovno priznana vremenologinja v časopisu Nedelo izjavlja, da je njen življenjski moto »Nikoli ne šepetaj gluhim«. Sicer ne vem točno, kaj je mislila s tem, ampak gluhemu lahko tudi vpije, pa je tudi ne bo slišal. Sicer pa se je narediti gluhega ali slepega lahko, dokler še imaš možnost izbire, mnogo težje pa je, ko te izbire ni več in je treba resnično živeti z invalidnostjo in ko spoznaš resnične težave gluhih ljudi, te veselje do šale mine.

Boris Horvat Tihi,

Društvo gluhih in naglušnih AURIS Kranj