Olikani Slovenec

"Nikogar ne žalimo nalašč; bodimo postrežni, pametni, previdni, naravnost brez vse zvijače," je že pred 140 leti pisal Ivan Vesel.

Pod gornjim naslovom je bila leta 1869 v tiskarni Jožefa Blaznika v Ljubljani, v založbi Matice slovenske natisnjena 140 strani obsegajoča knjiga avtorja, duhovnika Ivana Vesela. Knjiga je bila takrat v vseh učiteljskih knjižnicah ljudskih šol, kot vzgojno in učno pomagalo učiteljem. Ne vem, ali sedanje šole v svojih knjižnicah hranijo, na primer dve knjigi dr. Leona Žlebnika Ljudje med seboj ali knjige dr. Antona Trstenjaka Med ljudmi, Človek v stiski in še nekatere, ki so izšle po drugi svetovni vojni. Dvomim, ker se o bontonu oz. lepem vedenju v šolah zelo malo govori. V knjigi Ivana Vesela, čeprav je preteklo od njene izdaje že skoraj 140 let, še vedno najdemo veliko nasvetov, mnenj in moralnih naukov, ki bi bili še kako uporabni v današnjem času. Še zlasti ker se dnevno srečujemo s številnimi odstopanji od temeljnih moralnih norm, tako v medosebnih odnosih kakor v političnem življenju. Niso nam tuje neresnice, žaljivke, zvijače in podobno, o čemer je Ivan Vesel menil: »Nikogar ne žalimo nalašč; bodimo postrežni, pametni, previdni, naravnost brez vse zvijače; ne storimo ničesar, kar bi škodovalo bližnjemu, kar bi mu podrlo srečo; nikogar ne obrekujemo ali opravljamo; zamolčimo raji vse hudo, kar vemo o sočloveku, če ne zahteva naša dolžnost ali blagost druzih, da govorimo o kaj tacem. Ako hočemo mirno in lahko živeti z ljudmi, naj si nikar ne prizadevajmo, da bi nas vsi ljudje častili kakor modre in dobre ljudi. Kolikor imenitnejše in očitnejše lastnosti imaš, toliko smeš biti gotovejši, da boš moral prenašati slabih in hudobnih ljudi zavidnost; tisti pa, ktere splošna množica časti, ti so navadno ljudje brez značaja, ali pa nizki prilizovalci in hinavci …Hudobne ljudi in opravljivosti najlaže premagaš, če se ne zmeniš za–nje; sicer bo že čas vse odkril ali pa se bo pozabilo.«

Še veliko nasvetov, mnenj in stališč duhovnika Ivana Vesela bi s pridom uporabili tudi za današnji čas. Nekaj njegovih misli sem uporabil predvsem zato, da predstavim knjigo, zlasti pa avtorja, ki se je rodil v Ravbarjevem gradu v Velikem Mengšu leta 1840 in bil leta 1865 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Postojni, kjer je bil tudi ravnatelj na tamkajšnji glavni šoli. Veliko je potoval in govoril več jezikov in bil tudi prevajalec. Umrl je leta 1900.