Iz starih časov: Gorenjski post

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / / 05:00

To sredo se je začel post 2007. Ob tem nas bo gotovo zanimalo, kakšen je bil post na Gorenjskem nekoč. Tudi o tem nam poroča Manica Koman. »Kakor sem že omenila, je Gorenjec v postnem času, bodisi v štiridesetdanskem postu, bodisi druge, od cerkve zapovedane postne dni zelo vzdržen, tako glede razveseljevanja kakor tudi glede uživanja jedi in pijače. Da bi se on na primer v postnem času poročil, pa magari naj bi opravil še tako skromno 'tiho poroko', do tega ga ne spraviš nikdar in za noben denar. Odvrnil ti bo: 'V postnem času se kaj takega za kristjana ne spodobi. V postu se ženijo vrabci in mački.' Pa tudi šumnemu godovanju in drugim podobnim zabavam se naš človek izogne, če je le mogoče. Ako so na primer v postu fantje ponoči na vasi zapeli in zavriskali, to starejšim ljudem že ni bilo po volji, češ, vsaj sedaj, v svetem postnem času, naj bi dali mir.«

Naši predniki so bili torej v postnem času zadržani, tako v ženitovanjskih in drugih veselih rečeh, kakor tudi pri hrani in pijači. »Istotaka vzdržnost velja glede jedi. Zlasti strogo pa je bilo to v prejšnjih časih. Moja pokojna mati je često pripovedovala, da za časa njene mladosti (pred 70 leti) /se pravi sredi 19. stoletja/, v vsem štiridesetdanskem postu niti enkrat niso zajtrkovali, razen če je bil kdo bolan. Ves post niso pokusili mesa, ne zabelili jedi z mastjo, temveč vedno le s surovim maslom. Pa tudi poznejše čase so post zelo strogo držali. Spominjam se, ko sem bila še otrok, sem nekoč na pepelnico zjutraj hitela h krožniku, na katerem je ostalo še par krač flancata od pustnega dne, hoteč ga ugrizniti. Toda mati mi je iztrgala flancat iz rok ter zavpila razjarjena: 'Boš pustila, ali ne veš, da so flancati ocvrti na masti, danes pa je velik post.' – Seveda so se mi potem zaman sline cedile.« Resnobo posta so torej okusili tudi otroci, odrasli pa sploh. »V dokaz, kako strogo se je pri nas držal post, naj služi še tole: Nekoč sem bila zelo nevarno bolna. Mati mi je prinesla čiste mesne juhe. Da bi se prepričala, če ni morda prevroča, jo je vzela žličico v usta, a ker je bil tisti dan ravno petek, je juho potem izpljunila.«

Komanova nam daje tudi lepo iztočnico za sklep tega pisanja. »Zadnja leta /prvič objavljeno 1928/ je cerkvena oblast post zelo omilila in od tedaj je začel tudi Gorenjec polagoma opuščati svoje trde postne navade. Strogo se pa vzdrži še sedaj mesnih jedi naslednje dneve: vse petke v letu, sredo, petek in soboto v kvatrnem tednu, na pepelnico, zadnje tri dni velikega tedna in dan pred Božičem.« Tri četrt stoletja pozneje lahko brez težav ugotovimo, da je postna strogost v drugi polovici minulega stoletja še bolj popustila. Kolikor je meni znano, se večina Slovencev, tudi kristjanov, kolikor toliko zares posti samo še dvakrat na leto, na pepelnico in veliki petek. Tu mislim na post iz verskih razlogov. Vse več pa je v zadnjem času posameznikov, ki v dobi splošne razpuščenosti in preobjedenosti različne postne drže prakticirajo zaradi telesnega in duševnega zdravja. Post je torej še vedno oziroma vse bolj »in«, le vzroki in načini se spreminjajo …