Zahodni rob slovenske besede

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / / 05:00

Dr. Rafko Dolhar, predsednik stranke Slovenska skupnost na Tržaškem, zdravnik, univerzitetni profesor in planinec, ima gorenjske korenine.

Celovška Mohorjeva družba je minuli teden v Ljubljani predstavila knjigo dr. Rafka Dolharja Zahodni rob, ki razumljivo predstavlja zahodni rob slovenskega narodnostnega ozemlja, ki poteka od Tromeje nad Ratečami prek Kanalske doline, Rezije, Terske doline, Benečije, Goriške in Tržaškega Krasa do doline Glinščice ob Tržaškem zalivu, večinoma po gorskih grebenih zahodnih Julijcev, Beneških Predalp, Goriških Brd in obronkov Tržaškega Krasa. V dolinah in na gorskih pobočjih leži mnogo vasic, ki gledajo Furlansko nižino in Goriško ravnino, z vrhov Tržaškega Krasa pa je mogoče videti Jadransko morje. Na tej zemlji živijo Slovenci, ki so vedno bolj pomešani z Italijani in Furlani.

Knjiga je za nas v Sloveniji pomembna zato, ker nas vabi v nam zelo malo znane ali za marsikoga celo neznane kraje tik za državno mejo, do katerih je mogoče priti po planinskih poteh, po novi avtomobilski cesti Trbiž–Videm–Trst ali preko številnih mejnih prehodov med Slovenijo in Italijo. Avtor je knjigo opremil s kartami in kazalom krajev ter slovenskih gostišč na zahodnem robu.

O dr. Rafku Dolharju in njegovi knjigi pišemo tudi zato, ker je gorenjski rojak. Njegov stari oče je bil sodar Ivan Dolhar iz Predoselj, stara mama pa Ana Skodlar iz Britofa, ki sta se naselila pri Sv. Ivanu v Trstu. Bila sta zavedna Slovenca. Zavedala sta se pomena znanja in sta zato svoje otroke poslala v šole. Eden od njunih otrok je bil Alojzij, ki je leta 1928 začel zdravniško službo na Trbižu. Do svoje nesrečne smrti 23. marca leta 1969 na Slemenu pod Mojstrovko, kjer se je udeležil odkritja spominske plošče štirim slovenskim alpinistom, je bil »ponosni trbiški zdravnik in rodoljub, bojevnik za narodne pravice Slovencev v Kanalski dolini«, kot so o njem zapisali v spominskem zborniku, izdanem leta 2005. Rafko je eden od Lojzetovih sinov. Po njem je podedoval narodno zavednost, ljubezen do zdravniškega poklica in planinstva. Pravijo, da je gorniško žilico podedoval po svojih prednikih, Gorenjcih. Ko je bil še odbornik v tržaškem občinskem svetu, je bil tudi matičar, ki je v slovenščini poročal slovenske pare. To je šlo nekaterim zelo v nos.

Dolharjeva knjiga ni le opis dežele na italijanski strani državne meje, ampak avtor v njej ohranja stara slovenska imena, še posebej za kraje in gore. Za mesto Videm uporablja staro beneško slovensko Viden. V beneški slovenščini je tudi število sedem »seden«. Za kraje uporablja stara ledinska in družinska imena, na primer Ovčja ves in ne Ovčja vas (italijansko Valbruna). Tudi na Koroškem so nekdaj govorili in pisali ves in ene vas. Planinci, ki so že obiskali gore na tem območju, so verjetno na nekaterih poteh opazili modro-bele markacije. To so oznake za planinsko pot Slovenskega planinskega društva Trst, ki poteka od Peči na tromeji Avstrije, Italije in Slovenije do Glinščice v Tržaškem zalivu in je bila odprta 5. oktobra leta 1975. Dr. Rafko Dolhar je sodeloval tudi pri pisanju vodnika za to pot, ki je postala v tridesetih letih težje prehodna in na nekaterih odsekih slabše označena.