S študenti napolnjeni Torino

Besedilo: Gašper Kokot
Kategorija: GG Plus / sreda, 21. februar 2007 / 05:00

Pred nedavnim se je v Torinu v Italiji končala triindvajseta zimska univerziada. Z desetimi odličji je bil izkupiček študentskih olimpijskih iger za našo deželo pohvalen. Vzdušje mesta v severni Italiji ob zaključku iger je dopolnilo še dogajanje v slogu "Bele noči".

Nezamujena priložnost

Obisk Torina je prišel prejkone po naključju. Študentske organizacije in društva po vsej Evropi so dobile mamljivo ponudbo organizatorjev srečanja Yeppies (Young European People oz. Mladi Evropejci), ki je sovpadel z zaključkom univerziade. Zastonj nočitev in nekaj obrokov so me kaj hitro spodbudili, da sem našel štiridnevno luknjo v izpitnem obdobju. Nisem bil edini, saj se nas je iz raznoterih društev, ki uspevajo na ljubljanski univerzi, nabralo za skoraj poln avtobus. Z najemom prevoznika smo si olajšali logistične težave ter zmanjšali stroške poti. V mesto smo prispeli v poznih večernih urah in prvi zvoki Torina so prodrli skozi okna avtobusa, še preden smo odprli vrata. V središču na trgu Vittorio Veneto je poleg olimpijskega ognja divjala elektronska glasba in takoj napovedala tri bolj zabavno usmerjene dni.

Dinamično dogajanje

Zadnja leta si Torino zelo prizadeva, da bi privabil mlajše obiskovalce. Na nasipu Murazzi ob reki Pad, ki na vzhodu obroblja staro mestno jedro, je zraslo več klubov, v katerih je bilo vsako noč živahno. Eden od domačinov je vseeno komentiral: »Morali bi videti, kakšna gneča je šele poleti, ko so odprti vsi klubi.« Nenazadnje prestolnica regije Piemont prek vsega leta pridno skrbi za dogajanje s številnimi festivali od čokoladnega do filmskega. Za zaposlitev obiskovalca Torina poskrbijo mnogi muzeji, med katerimi sta tudi muzej kina pod kupolo Antonelliana, ki krasi italijanski evro za dva centa, in priznani egipčanski muzej. Svoje dragocenosti iz obdobja pred Kristusom je nagrabil s pomočjo številnih italijanskih arheoloških ekskurzij. Egipt jih sedaj zahteva nazaj. Kako se bo zgodba razpletla, bo pokazal čas. Zgrešiti nismo mogli tudi muzeja avtomobilizma, ki dopolnjuje industrijskega giganta Fiata. Močno razvito gospodarstvo običajno s sabo pripelje kriminalne spletke. Torino naj bi bil glede kriminala na nezavidljivem tretjem mestu v Italiji. Neobičajne degustacije je bila deležna tudi skupina študentk iz našega avtobusa, saj so bile v centru mesta priča streljanju.

Zgodba o mestu

Da je kraj zrasel iz rimskega vojaškega tabora, je v starem jedru kot na dlani. Ulice so postavljene pravokotno, njihova eksplicitna urejenost se malce poruši, ko se oddaljiš od strogega centra, vendar je to posledica dograjevanj ob vztrajnem širjenju mesta. Kljub vsemu so srednjeveški arhitekti uspešno brzdali trenutne muhe v svojem poklicu (pravokotno so sukali stavbe in skrivali pročelja, če je bilo to potrebno) in ljubosumno branili nepretrganost fasad, ki gledajoč glavno ulico tej dajejo svojevrsten značaj. Staro mesto zato deluje urejeno in zelo dostojanstveno.

Torinu je dolgo vladala dinastija Savojcev. Njihova glavna zapuščina so rezidence, ki jih je UNESCO uvrstil na svoj seznam svetovne kulturne dediščine. Stoletja si je aristokracija podajala oblast nad mestom. Kasneje so ljudje apeninskega polotoka začeli z gibanjem »Risorgimento« kazati težnjo po združevanju, kar se je manifestiralo v združeni Italiji in prav v Torinu je bil sedež prve italijanske vlade. Kmalu so ga preselili in izgubo politične pomembnosti so zacelili z mutacijo v divjajočo industrijsko pošast, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja štela milijon in pol duš. Število meščanov od takrat vztrajno pada in je trenutno na številki devetsto tisoč.

Kultura ne-delovanja

Od nekdaj pa je bil Torino univerzitetno mesto in to tudi danes ostaja. Prva od dveh univerz je bila ustanovljena v daljnem petnajstem stoletju. Ob našem obisku je povečana koncentracija študentov v mestu botrovala raznim delavnicam in na dvorišču Politehnike smo bili priča aktivnemu sestavljanju kartonastega transportnega letala. Toda mladi Torinčani se radi pohvalijo s prisotnostjo v »ne-delovanje« usmerjene subkulture t.i. cazzeggio. Pravi profesionalci na tem področju naj bi bili študentje, ki se jim cazzeggio dogaja v obliki dolgih posedanj v kavarnah in razpravljanj o neizčrpnih temah. Pa z nenehnimi odmori in prekinitvami med študijem v knjižnici, ko dokončaš poglavje, stran, odstavek ali stavek v težki študijski literaturi. V zakup je treba vzeti še naključna srečanja skoraj pozabljenih prijateljev, s katerimi pač moraš na kavo. Mislim, da je tovrstno ne-delovanje dokaj blizu tudi slovenskim študentom. Kako majhna je Evropa. Drugi umetelni izvajalci cazzeggia so lastniki stojnic s knjigami na ulici Via Po. Polovica dneva mine z navideznim strmenjem v prazno in druga polovica z razporejanjem knjig. Vodič, ki so ga spisali mladi Torinčani, kot edino razlago navaja: »Med sedenjem osebek meditira o kompleksnem in revolucionarnem kriteriju razporejanja knjig, ki med stanjem preide v prakso in stojnici s knjigami doda nove dimenzije.« Kar koli že to pomeni.

Nakupi po polnoči

Zadnjo noč v Torinu smo doživeli v maniri Bele noči (Notte Bianca). Dogodek se zgleduje po ideji, ki je luč sveta ugledala pred desetimi leti v Berlinu. Gre za vsakoletni dogodek, ko se vrata muzejev in galerij odprejo pozno v noč. V desetletju so Belo noč posvojila mnoga severnoameriška in evropska mesta, med katerimi je tudi Torino. Kulturno udejstvovanje s sobote na nedeljo so spremljali udarci ob številne bobne, iz katerih so poulični umetniki s spretnimi rokami izvabljali nalezljive ritme. Občasno jim je na pomoč priskočil kak naključni poljski študent, medtem ko se je njegov okajeni kolega šel animatorja. Ulica, ki povezuje glavna trga v mestu, je plesala in vrvela, saj so bili poleg običajnih klubov odprti še drugi lokali, prodajalne s sladoledom, picerije, trgovine s čevlji, oblekami in drugimi potrošniškimi malenkostmi. Po drugi uri so se ulice začele prazniti in le še najbolj vztrajni so z rajanjem nadaljevali v diskotekah (za eno se je izkazalo, da je mimogrede še radijska postaja). Mesto se je v hladni zimski noči, ki kljub zimskemu olimpijskemu vzdušju ni prinesla snega, dodobra razgrelo in na plan privabilo ogromno ponočnjakov (tudi netipičnih) ter poživilo pustost januarja. Vsekakor zgled vreden posnemanja v naših domačih (evropskih) mestih.