Sem privrženec javnega zdravstva

Andrej Bručan, dr. med., minister za zdravje

Minister za zdravje Andrej Bručan je bil v zadnjih mesecih eden najbolj izpostavljenih ministrov: očitali so mu pretirano privatizacijo zdravstva zaradi podeljevanja koncesij, dolge čakalne dobe v zdravstvu in še marsikaj. O tem in aktualni zakonodaji, ki jo pripravlja njegovo ministrstvo, je odgovarjal tudi za Gorenjski glas.

Vaši nasprotniki vam med drugim očitajo nekontrolirano podeljevanje koncesij, preden je določena javna zdravstvena mreža? Kako to pojasnjujete?

»Podeljevanje koncesij je popolnoma kontrolirano, pri tem je uveljavljena vsa veljavna zakonodaja, koncesije se podeljujejo v tem mandatu na enak način, kot se to dela od leta 1992 naprej. Ti očitki so neupravičeni, celo lažnivi. Število koncesij ni nič večje, kot je bilo v prejšnjih letih, pravila so enaka, se je pa v 14 letih marsikaj spremenilo. Ugotovili smo, da je treba spremeniti in modernizirati zakonodajo in v tem okviru je tudi pripravljen sedanji predlog zakona o podeljevanju koncesij in o delovanju svobodnih zdravnikov specialistov. Jasno je, da mora biti pred tem znana mreža zlasti na primarni ravni, ta je v pripravi in je pogoj, da zakon sploh zaživi. Naj ponovim, da gre za zelo kontrolirano podeljevanje koncesij, za kar obstajajo pogoji že sedaj. V drugi fazi mora biti za program podpisana posebna pogodba z zdravstveno zavarovalnico. Ta program pa dobi koncesionar na podlagi razpisa, ki ga zavarovalnica razpiše. Na primarni ravni koncesije podeljujejo občine, mi le potrjujemo njihove odločitve, na sekundarni ravni pa jih ministrstvo.«

Kakšno je razmerje med zasebnim in javnim zdravstvom po vseh podeljenih koncesijah?

»Zasebno zdravstvo, ki ga mi uvajamo na podlagi koncesij, je tudi javno zdravstvo. Zato je tudi ime gibanja za ohranitev javnega zdravstva neutemeljeno, imenovati bi se moralo gibanje proti koncesijam. Tudi sam sem pristaš javnega zdravstva, ne podpiram koncesionarskega dela, vendar ga ne želim tudi ovirati pri njegovem razvoju in možnosti, ki jih daje. Te pa so velike: gre za varčevanje, večjo prijaznost, večjo dostopnost, skrajšanje čakanja bolnikov, investicije v to zdravstvo ne gredo iz javnega denarja. V zadnjem obdobju so zasebniki v svojo dejavnost vložili okoli 14 milijard tolarjev, kar je prihranek za državni proračun. Tudi očitek prej omenjenega gibanja, da s koncesijami želimo razslojevati in da gre za socialno diferenciacijo prebivalstva, ne drži, saj se financiranje prav nič ne spreminja, pacienti ne plačujejo storitev zdravnikom. Koncesije so moderen evropski način, ki prinaša dobre rezultate.«

Je odhajanje zdravnikov v zasebno prakso res razlog, da je zdravstvo manj dostopno, da se čakalne vrste daljšajo?

»To je smešno, ti očitki so najmanj slabohotni. Čakalne dobe so se skrajšale na dobo, kakršne še ni bilo, pacientov nam celo v nekaterih dejavnostih začenja zmanjkovati. Čakalne dobe smo praktično zmanjšali za vse posege na take vrednosti, da so pod evropskim povprečjem. Če omenimo le čakanje na srčno operacijo, ki je prej trajalo eno leto, sedaj nanjo pacienti čakajo en mesec.«

Čakalnih dob torej ne vidite več kot problem? Kje še obstajajo?

»Na štirinajstih področjih, kjer smo čakalne dobe ves čas spremljali, smo jih razen ortopedije povsod skrajšali. To velja za magnetno resonanco, operacijo sive mrene, operacijo kile, povsod gre za mnogokratnik skrajšanja. Drži pa, da so v nekaterih specialističnih ambulantah, pri nekaterih posameznih specialnostih, pri nekaterih zdravnikih v nekaterih krajih še dolge čakalne vrste. Če nekdo želi priti do točno določenega kardiologa v Ljubljani, bo čakal določeno obdobje, ker ima ta kardiolog zaradi določenih razlogov zelo zaseden svoj urnik. Lahko pa poišče specialista iste stroke v istem kraju ali pa v drugem, kjer čakalne dobe ni. Do konca februarja bomo pripravili

celoten pregled čakalnih vrst v posameznih specialističnih ambulantah v Sloveniji, da se bo vedelo, kje so specialisti hitreje dosegljivi, ljudje pa se bodo lahko odločali, ali čakati ali pa v okviru javnega sistema poiskati drugo ambulanto in specialista. Pri čakalnih dobah smo naredili veliko, res pa je, da smo za to imeli možnosti in tudi ljudi. Imeli smo pravi pristop, ljudi smo za dodaten posel tudi plačali, česar prej ni bilo, zato tudi uspeha ni bilo in prej so se čakalne dobe ves čas daljšale. Spomnimo se le let 2003 in 2004, ko je bilo treba na srčno operacijo čakati štirinajst mesecev. Danes se v primeru, da ne gre za nujen poseg, čaka največ en mesec, v primeru nujnosti pa se poseg opravi takoj. To pa je že dosežek. Pri čakalnih dobah ne gre toliko za pomanjkanje zdravnikov (v Ljubljani ali Mariboru jih manjka zelo malo, čakalne dobe pa vendarle obstajajo) ali denarja, temveč bolj za organizacijske probleme, za slabo organizacijo.«

V vašem ministrstvu pripravljate zakon, ki bo povsem omejil kajenje v javnih prostorih. Ali pričakujete, da boste zaradi njega pri kadilcih tako nepriljubljeni, kot je bil vaš predhodnik zaradi protialkoholnega pri pivcih?

»Če bom zaradi tega nepriljubljen, bom že prenesel. Moram vam odgovoriti nasprotno. Predlog tega zakona je bil dobro sprejet med prebivalci. Dogovarjali smo se tudi z obrtno in gospodarsko zbornico ter drugimi, ki so imeli pomisleke v zvezi z zakonom, češ da se bo zmanjšal promet v lokalih. S popolno prepovedjo kajenja na delovnih mestih želimo zaščititi predvsem zaposlene, ki morajo sedaj na delovnem mestu dihati tobačni dim. Želimo pa tudi zmanjšati število kadilcev med mladimi, ki se v Sloveniji povečuje, in med kadilci nasploh, ki se od leta 1996 zmanjšuje že po prejšnjem zakonu. Zmanjšati želimo tudi obolevnost za boleznimi dihal in kardiovaskularnimi boleznimi. Če kdo to zameri, potem ne razmišlja dobronamerno. Sicer pa gre za evropsko tendenco. Pred kratkim je evropski komisar za zdravstvo priporočil vsem državam Evropske unije, naj take zakone sprejmejo. Je pa to tudi posledica sestanka ministrov za zdravje v Parizu, kjer smo se zmenili, da bomo sledili Irski, ki je prva v Evropski uniji uvedla te spremembe in dosegla, da se je število kadilcev zmanjšalo za pet odstotkov, promet v pubih pa se zavoljo tega ni nič zmanjšal, celo povečal se je.«

Drugi pa je zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, pri katerem so vam ljudje zamerili, da bi bila bolniška nadomestila adrenalinskih športnikov pri poškodbah nižja?

»Spet gre za napačno razumevanje ljudi, ki ne želijo dobro stvarem. Razlagali so, kot da sem proti rekreativnemu športu (in ravno mene, ki sem od nekdaj rekreativni športnik). Nasprotno. Prikazati želijo, kot da bomo vse rekreativne dejavnosti obravnavali v skupini, kjer naj bi se zmanjšal odstotek za bolniške v primeru poškodb. Že od začetka je bilo govora le o ekstremnih športih in zato sedaj ne uporabljamo več izraza adrenalinski šport, ki ga je res težko definirati. Gre za ekstremne športe (in ne vrhunske), ki jih bomo opredelili v posebnem pravilniku že pred sprejetjem zakona. Pri klasifikaciji teh športov pa bo zapisano, kje in kdaj se je treba posebej zavarovati. Če gre nekdo smučat zunaj urejenih smučarskih prog in izzivat nevarnost (ko sem tudi sam to storil v Švici in se poškodoval, so me najprej vprašali, ali sem zavarovan), je to izzivanje in zanj ne bomo plačevali reševanja iz javne zdravstvene blagajne, če pride do poškodbe. Zato je treba to dodatno zavarovati, a ne v okviru zdravstvenega, pač pa komercialnega zavarovanja. Enako velja za alkoholizirane povzročitelje prometnih nesreč. Tam je stvar enaka, le tega ne vem, katera zavarovalnica bo hotela zavarovati nekoga za tveganje, da bo pijan povzročil nesrečo.«

Ta čas veliko govorimo o cepljenja zoper raka na materničnem vratu, ki je še plačljivo, nekatere občine pa so se odločile cepljenje financirati. Ali obstaja možnost, da to postane nacionalni projekt in bo to pokrivalo zdravstveno zavarovanje ali proračun?

»Treba je razčistiti na strokovni ravni, dejansko so stvari še zelo nejasne. Tu je še več vprašanj: virusi se spreminjajo, vseh virusov nimamo zajetih, le eno skupino imamo zajeto. Strokovna skupina pri Inštitutu za varovanje zdravja pripravlja odgovore na taka vprašanja, kar je potrebno za odločanje Ministrstva za zdravje o uvedbi rutinskega cepljenja proti HPV. Nobena država v Evropi zaenkrat še ni uvedla plačevanja vseh zainteresiranih iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Najprej je treba urediti strokovne kriterije, potem raziskati finančne možnosti (po nekaterih izračunih bi bilo za zagon programa potrebnih 10 milijard tolarjev). Vključevanje novega cepljenja v redni program, za katerega so sredstva zagotovljena iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja poteka po postopku, ki vključuje obravnavo strokovnega predloga na Zdravstvenem svetu. Če se bo izkazalo, da je to strokovno smiselno, bo treba ta denar zagotoviti. Kar se sedaj dela po občinah, mislim, da je preuranjeno in ne bo nič zamujenega, če se še malo počaka na jasne strokovne kriterije. Če bodo občine kasneje sodelovale pri tem projektu, pa bomo zelo zadovoljni.«