Kriminal iz neuvrščenih let

Izšla je nova knjiga Tomaža Kukovice, kriminalka Maščevanje preteklosti, v kateri se avtor vrača v čase bivše države in gibanja neuvrščenih.

Vaša prva knjiga Virus resnice je bralce pred štirimi leti z epidemijo popeljala v prihodnost, se tokrat v kriminalnem romanu Maščevanje preteklosti vračate v zgodovino?

»Maščevanje preteklosti je kriminalka, ki govori o otrocih dveh jugoslovanskih diplomatov, ki sta med službovanjem v prijateljskih neuvrščenih državah pred tridesetimi leti v nepojasnjenih okoliščinah izgubila življenje. Njuna otroka se kasneje namreč spoznata v Ljubljani, se zaljubita, hkrati pa odkrijeta, da v istem mestu živi tudi človek, ki je njune starše speljal v pogubni posel. Odločita se, da se bosta maščevala. Številni zapleti zgodbe ne razkrijeta povsem vse do konca romana. Navdih za knjigo sem dobil v članku Mamula go home, ki je bil objavljen februarja 1988 v reviji Mladina. Ta članek so v takratnem vrhu jugoslovanske vojske vzeli zelo čustveno.«

Reagiral je tudi slovenski politični vrh, Mladina je bila namreč zaplenjena ...

»Tako je. Sam sem bil v tistem času na služenju vojaškega roka in vem, da je bila Mladina v vojski tako rekoč prepovedano branje. Članek ob poznavanju ozadja govori o tem, kako sta se takratni vojaški in politični vrh vpletala v prodajo orožja v prijateljskih neuvrščenih državah.«

Je članek nekakšna osnova za vašo fikcijsko zgodbo?

»Lahko bi tako rekel. Zgodba povezuje čas sedemdesetih let, ko je bilo gibanje neuvrščenih na vrhuncu, s časom po slovenski osamosvojitvi. Dogodki se medsebojno vseskozi prepletajo. Jedro dogajanj pa se sicer odvija v Ljubljani, kjer mlada sčasoma prideta do nekega polkovnika, ki se je v prelomnih časih, prilagodljiv, kot je bil, zavihtel na vrh mednarodnega gradbenega podjetja. Njegovi posli še vedno sežejo v nekdanje neuvrščene države …«

Je mogoča primerjava z resničnimi dogodki izpred dvajsetih in več let?

»Cel roman je prežet z našo polpreteklo zgodovino. Popelje vas vse do druge svetovne vojne, pa kasnejšega socializma, neuvrščenih, seveda z nekaterimi ključnimi akterji tistega časa, od Tita do Sadama.«

Kako ste vpletli značaj Slovencev v roman?

»Slovenci v času bivše države nismo imeli veliko diplomatov, a so predvsem tisti, ki so bili, svoje delo opravljali zelo uspešno. Bistveni moment zgodbe je tudi v tem, kako so otroci doživljali vzpon diplomatske kariere svojih staršev, ki pa se je kar naenkrat končala in so morali oditi nazaj v domovino, ne glede na to, kaj se jim je zgodilo.«

Kljub vaši humanistični izobrazbi se ukvarjate povsem z drugimi stvarmi kot pa literaturo. Je pisanje knjig neke vrste vaš ventil za sproščanje?

»Zaposlen sem v službi vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, torej res delam stvari, ki nimajo nobene povezave s pisanjem. Za knjigo sem si vzel sedem mesecev časa in jo dokončal maja leta 2004. Potem se je začela trnova pot iskanja založnika. Dobil sem nekaj žaljivih ponudb, ob katerih bi moral napisati po eno knjigo na mesec, da bi preživel, na koncu pa sva si v roko segla z Gregorjem Kendo in podjetjem Lala. Naj dodam, da se je nad mojo prejšnjo knjigo Virus resnice že takrat navdušil režiser Andrej Košak, napisal celo scenarij, a takrat ni bilo vse v redu z razpisi na Filmskem skladu, tako da je vse skupaj odpadlo. Ventil za sproščanje? Če ima človek kaj povedati, če ima neko sporočilo, naj ga pove javnosti. Eni ga povedo skozi posel, drugi skozi šport, sam pa se kot humanist po izobrazbi, odločam za pisanje. Trenutno že delam na tretjem romanu, prav tako kriminalko, v kateri se bom ukvarjal s temo ezoterike in verskega fundamentalizma.«