Majhno, a vseeno prostorno

Besedilo: Ana Hartman
torek, 13. februar 2007 / 05:00

Tokrat nam je v stanovanje dovolil pokukati igralec in komedijant Miki Bubulj.

Med vsemi znanimi Kranjčani, ki smo jih doslej obiskali na domu, je bil med najbolj zabavnimi gotovo obisk pri Mikiju Bubulju. Slednji se je s staršema in sestro pred štirimi leti preselil v dvosobno stanovanje na Gubčevi ulici. Stanovanje na 68 kvadratnih metrih površine je dobilo novo podobo, ki se, kot pravi Miki, preliva med klasičnim in modernim stilom. »Želeli smo, da so prostori čim bolj svetli. Vsi so opremljeni z lesenim pohištvom v svetlih barvah, saj temnejše pohištvo prostorom na neki način krade svetlobo,« je razmišljal Miki. Tla stanovanja deloma prekrivajo keramične ploščice, v večini pa parket, ki so ga pred vselitvijo obnovili. »Parket se mi zdi najlepši, pa še najlažje ga je vzdrževati,« je pristavil.

Pomembno se mu zdi tudi, da prostori, čeprav so majhni, delujejo odprti. Prav zato je predlagal odstranitev vrat, ki so ločila kuhinjo od hodnika. Zdela so se mu namreč povsem nepotrebna, zato so namesto njih izdelali zanimiv obok, brez vrat seveda. »Moja ideja je bila še, da bi v obok vgradili majhne lučke, a se starša nista omehčala. Saj veste, da imajo ponavadi v večini družin mame zelo pomembno besedo pri opremljanju, haha. Predlagal sem tudi, da bi luči vgradili v strop, a neuspešno. Neki kompromis je bilo treba najti. Meni so namreč precej bolj všeč moderno opremljena stanovanja,« je pojasnjeval Miki in obenem na internetu igral poker. Poleg tega, je nadaljeval, ne mara s pohištvom natrpanih prostorov. »Da se ne počutiš, kot da bi bil zaprt v luknji. Prav zato sem za dnevno sobo, ki je obenem tudi moja soba, izbral čimbolj »miniaturno« pohištvo. Ne maram visokih omar, ki samo jemljejo prostor, raje imam nizke. Pri pohištvu imam rad asimetrijo. »Izboril« sem si tudi reflektorske luči na stropu in srebrne ročaje na omarah, kar meni, kot pristašu modernega stila, zelo ustreza. Tudi stene ne smejo biti natrpane. Vsaka stvar, ki jo obesiš na steno, mora imeti pomen,« je razložil Miki, ki ima v sobi le eno sliko. Poleg staršev in Mikija v stanovanju živi še njegova sestra, ki ima svojo sobo. »Sestra je veliko bolj pridna od mene, kar se študija tiče in si tako precej bolj »zasluži« svojo sobo, kot pa jaz, ki domov hodim le še spat,« jo je pohvalil.

Sicer pa Miki skupaj s kolegom ta čas išče stanovanje v Ljubljani. In to bo zagotovo nekaj posebnega. »Lepo je možno kombinirati les z aluminijem, všeč so mi mediteranske barve sten. Dnevna soba pa bo taka kot pri Japoncih, z minimalno pohištva. Sedeli bomo na tleh na majhnih blazinah,« si je v mislih predstavljal Miki … Dokler se ni streznil: »Ko bom imel ženo, bo pa vse drugače. Saj veš, kako je … Kdo mora ponavadi popustiti. Ah, vse ste iste.«