Dvomi o koristnosti cepljenja

Besedilo: Mateja Rant
torek, 13. februar 2007 / 05:00

V zadnjem času mnogi starši tudi javno izražajo pomisleke glede obveznega cepljenja otrok.

Zavzemajo se, da bi cepljenje postalo svobodna izbira staršev, ki bi morali imeti na voljo tudi vse potrebne informacije, da bi te odločitve lahko sprejemali odgovorno. Cepljenje naj bi bilo namreč kot vsak medicinski postopek povezano s tveganji, je prepričana Karin Rižner, ki tudi meni, da bi bilo nujno še enkrat kritično preučiti tako varnost kot učinkovitost cepiv, ki jih pri nas uporabljamo rutinsko.

Nasprotniki obveznega cepljenja otrok so prepričani, da v zvezi z uporabo cepiv obstaja nekaj trdovratnih mitov. Eden takih naj bi bil, da je izkoreninjenje nekaterih nalezljivih bolezni izključno posledica cepiv. Obolevnost in smrtnost za različnimi nalezljivimi boleznimi naj bi namreč padla za devetdeset odstotkov še pred uvedbo kateregakoli cepiva. Precej večjo težo pri njihovem izkoreninjenju naj bi imelo izboljšanje higienskih in bivanjskih razmer ter kakovostnejša prehrana. Obenem poudarjajo, da cepiv ne uporabljajo več le zato, da bi obvladovali smrtonosne bolezni, ampak tudi neprijetne, kot sta recimo mumps in norice. Prepričani so celo, da so cepiva neučinkovita, saj naj ne bi odstranila vzroka bolezni. »Cepiva ne učinkujejo tako, da bi odstranila toksine iz telesa, zaradi katerih pride do okuženja. Namesto tega si cepiva prizadevajo spodbuditi naš imunski sistem, da se spopada s klicami. V resnici pa se klice le hranijo s strupi v telesu, kar je njihova biološka funkcija, funkcija, ki jo biologija imenuje simbioza,« navaja Sonja Jamnik, ki se trudi predstaviti tudi drugo plat cepljenja.

Sonja Jamnik tudi trdi, da nobeno zdravilo ni popolnoma nenevarno, in to naj bi veljalo tudi za cepiva. »Razlog, da so cepiva nevarna, ali z drugimi besedami škodljiva, je ta, da so sestavljena iz kemikalij in drugih snovi, ki so za telo strupena. Cepiva vsebujejo tudi tuje proteine, kot so proteini piščančjega embrija, telečji serum, možgansko tkivo zajca in celice opičjih ledvic, ki lahko povzročijo alergične reakcije in vnetja ter pri nekaterih otrocih izzovejo anafilaktični šok. Ko te snovi cepiva vstopajo v krvni obtok otroka, se telo lahko odzove tako, da skuša te strupe čimprej izločiti s pomočjo organov za izločanje ali pa s pomočjo akutnih reakcij, kot so vročina, zatekanje in kožni izpuščaji.« Skupaj z nekaterimi drugimi starši se zato zavzema, da bi bilo cepljenje otrok prepuščeno svobodni odločitvi staršev. Simona in Peter Vreča, starša dveh mladoletnih otrok iz Škofje Loke, pa sta šla celo tako daleč, da sta že zbrala preko štirideset podpisov proti obveznemu cepljenju otrok proti hepatitisu B. »V razvitem svetu je hepatitis bolezen odraslih in z izjemo novorojenčkov, rojenih okuženim materam, bolezen sploh ne ogroža otrok, kar dokazuje podatek, da med otroki ni obolelih. Ker tako s cepljenjem ne preprečimo niti enega primera bolezni pri otrocih, je povsem očitno, da prinaša cepljenje šestletnikov več tveganja kot koristi,« utemeljujeta zbiranje podpisov proti obveznemu cepljenju.

Tudi zdravniki cepijo svoje otroke

O koristnosti cepljenja pa ne dvomi specialistka pediatrinja Neda Gizdavčič, ki v svoji več kot tridesetletni praksi ne pozna primera, kjer bi zaradi cepljenja prišlo do hujših zapletov. »V vsem tem času, kar delam na področju pediatrije, sem cepila ogromno število otrok. Do kakšnih zapletov, razen povišane temperature, ni prišlo pri nobenem od njih.« Z razvojem novih cepiv, je še dodala, pa tudi do tovrstne reakcije prihaja le še pri slabih treh odstotkih otrok. Prepričana je, da je cepljenje pomagalo pri izkoreninjenju mnogih nevarnih bolezni, kot so davica, mumps, rdečke, ošpice, otroška paraliza … »V mnogih primerih lahko te bolezni pustijo trajne posledice. Vsi zdravniki smo cepili svoje otroke in vnuke, kar je po mojem dodaten dokaz, da je cepljenje koristno.« Prepričana je, da bi se brez obveznega cepljenja še vedno spopadali s številnimi nalezljivimi boleznimi, ki jih danes praktično ne poznamo več. »Spomnimo se samo epidemije ošpic v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes jih praktično ni več, medtem ko so norice, proti katerim otrok ne cepimo, še vedno zelo pogoste.« Izkoreninjenja nekaterih bolezni po njenem tudi ne moremo pripisati zgolj izboljšanju higienskih razmer, saj se virusi več ali manj prenašajo po zraku. »Tipičen primer je rotavirus, proti kateremu prav tako že obstaja cepivo. Kljub spremenjenim higienskim razmeram je obolevnost še vedno zelo velika.«