Sedmica: Ožigosani

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 9. februar 2007 / 05:00

Posebna javnomnenjska raziskava Evrobarometra je pokazala, da v Sloveniji diskriminacijo najbolj občutijo invalidi (enainosemdeset odstotkov vprašanih), pripadniki romske narodnosti (osemdeset odstotkov vprašanih) in starejši od petdeset let (sedemdeset odstotkov vprašanih), kar je nad povprečjem Evropske zveze. Poleg navedenih družbenih skupin so v Sloveniji nadpovprečno nezaželeni tudi homoseksualci, nekoliko bolj strpni kot drugi evropski narodi pa smo do sodržavljanov neavtohtonega narodnega izvora in do drugačne, se pravi nekrščanske veroizpovedi; s pripadniki drugih etničnih skupin v Sloveniji prijateljuje enainšestdeset odstotkov vprašanih (v EZ petinpetdeset), z drugače verujočimi pa štiriinšestdeset odstotkov (v EZ dvainšestdeset).

V zgodovini človekove družbe verjetno ni obdobja, ko ne bi večina na takšen ali drugačen način ožigosala manjšine oziroma drugačnih od večine. Čeprav ni opravičljiva nobena pojavna oblika nestrpnosti (ta se vedno širi od znotraj navzven in je odraz stanja nezadovoljstva), je povsem izkoreniniti dejansko ni mogoče (niti z različnimi deklaracijami in priporočili, ne), saj dominira v egocentrični naravi vsakega posameznika in družbe ali celo države kot celote. Je pa res, da lahko politično vodstvo ob podpori množičnih občil marsikatero obliko družbene nestrpnosti, če že ne prepreči, pa vsaj omeji. Denimo, nestrpnost do Romov, bi bila v Sloveniji manjša ali vsaj v mejah evropskega povprečja, če bi vse dosedanje vlade dosledno uveljavljale zakonodajo in odprta vprašanja reševale pravočasno.

Predvidoma zato, ker se je v problematiko romskega vprašanja v Sloveniji (s pomočjo varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka) vključila mednarodna javnost, so se začele stvari po hitrem postopku premikati in pričakovati je, da v naslednji javnomnenjski raziskavi Evrobarometra Romi ne bodo več udarni objekt slovenske nestrpnosti. Do nadaljnjega pa obstaja odprto vprašanje občutka zapostavljenosti invalidov in starejših od petdeset let, česar Matjaž Hanžek v svoji karieri varuha človekovih pravic medijsko ni izpostavljal.

Da se invalidi v slovenski družbi čutijo zapostavljene, me niti najmanj ne čudi. Žal je tako, da invalidi niso zapostavljeni samo na področju zaposlovanja ali, bolje rečeno, nezaposlovanja, na kar javnost občasno opozarja, tudi njihovo zasebno življenje je radikalno drugačno od življenja neinvalidov. Kaj, na primer, pomaga slepemu napis: Pozor stopnica ali Delo na strehi? Nič. In to je en sam samcat primer družbene diskriminacije invalidov.

Zapostavljenosti državljanov, starejših od petdeset let, ki so poklicno še dejavni, dejansko ni mogoče primerjati s težavami invalidov. Na istem, če ne celo na slabšem, pa so v sodobni slovenski družbi tisti, ki za večino veljajo za stare. Človek pri osemdesetih ali devetdesetih letih je kljub svoji umski in telesni čilosti iz družbenega življenja domala povsem izključen. Praviloma njihovega mnenja, volje in pripravljenosti ne upoštevajo ali spoštujejo ne domači ne širša družbena skupnost. Izoliranost starostnikov je odraz krize vrednot, nad katero se bo morala družba, ki se stara tako hitro kot evropska, prej ali slej resno in učinkovito zamisliti.