Nominator 236

V teh dneh preprosto ne gre brez kulture. In prav je tako. Prešernov dan, slovenski kulturni praznik 8. svečana, na 39. dan gregorijanskega koledarja, in dnevi pred njim prinašajo veliko sporočil. Umetniki publiki, politika kulturnikom. Zavest, ponos in zavedanje. Na enem od teh dogajanj, v Škofji Loki, v Galeriji Ivana Groharja (1867-1991) je nastalo enkratno odprtje razstave kolažev Ane Šalamun. Dogodek je pospremil skorajda družinski žur. Na drugem, v zasebni galeriji Alojza Ovsenika iz Britofa, ki jo posveča slikarju Jožetu Tisnikarju (1928-1998), se je s potopisi in eseji predstavljal zdravnik Franci Bečan. In na Ovsenikov »dvor« ter na Tuškovo fresko, ki krasi družinsko teraso, je sijala tako polna luna, da so besede sem in tja kar bolele. V Galeriji Mestne občine Prešernovega mesta se je z razstavo predstavilo Likovno društvo Kranj, župan Damijan Perne pa je prazniku v čast sprejel in pogostil delavce v kulturi.

Dvajset slikarjev od tridesetih se s svojimi deli predstavlja v avli občine, pred župansko pisarno. Predsednik Likovnega društva Nejč Slapar je v imenu ustvarjalcev predstavil njihovo delovanje in se ob priložnosti zahvalil. Ob zagotovilu, da se njihovo ustvarjalno delo ne končuje, je spomnil še na Bienale mesta Kranja. Ob prvem finančniku občine Mirku Tavčarju, ki na županovo in mestno srečo ne odhaja na ponujeno mu delo v gospodarstvo, sta Nječu Slaparju prisluhnila še župan Damijan Perne in direktorica mestne uprave Tatjana Hudobivnik. Vsaj za zdaj gredo novemu županu govori dobro »iz ust«. Z željo, da bi naj preživeli kulturno bogat praznik, se je zahvalil vsem 20 razstavljavcem in povedal, da smo v Kranju ponosni na tiste, ki sledijo notranjemu glasu in umetnosti namenjajo ves svoj čas. »Umetnost povezuje, je lepilo različnih človekovih dejavnosti,« je pred skupinskim slikanjem rekel Damijan Perne. Praznično dobre voljne smo prisluhnili duetu kitar Matica Dolenca in Blaža Kastelica iz glasbene šole, simpatična mladenka ob vedno čutni harfi Zala Košnik pa je že tako romantično občutje naredila še bolj čarobno. In še občinska novost. Že dolga leta nam niso ponudili tako sijoče slovenske kulinarične ponudbe, kakršno so pripravili učenci srednje gostinske šole iz Radovljice. Seveda smo klepetali tudi o politiki in o »spodletelem« občinskem statutu dan poprej. V družbi vedno zanimivega akademskega slikarja Franca Novinca iz Godešiča pri Škofji Loki pa je bil pomenek povsem umetnostne narave. Franc Novinc, profesor na ALU, je te dni odprl razstavo svojih del v Žalcu. Leta 1984 je bil nagrajenec Prešernovega sklada, pet let prej, leta 1979, pa je sodeloval v alpinistični odpravi na Everest, pod katerim je nastala zanimiva slikarjeva izpoved.

Posebno izpoved pa nam je pripravil zdravnik Franci Bečan, vodja splošne družinske medicine v ZD Kranj. Okolje galerije, ki jo zaznamujejo dela nagrajenca Prešernovega sklada Jožeta Tisnikarja, morbidno spogledovanje s krokarjem, mračno zgovorni slikarjevi avtoportreti, temačna globina zelenih spektrov, vse to je objemalo potopisna esejistična besedila. Franci Bečan, verjetno najbolje pišoč med zdravniki, razmišlja, zakaj je moral Sokrat (grški filozof, 470 pr. n. št.-399 pr. n. št.) umreti in ali je vendarle imel prav. O potovanju po Mehiki je povedal nekaj zanimivih podrobnosti, tudi o srečanju z malo gluhonemo indijansko deklico. O bivanju in razumevanju življenja. O zdravniškem življenju, poklicu, ki je pravzaprav življenjski slog, o senilni demenci starejše bolnice, o alkoholiziranem edincu na kmetiji, ki ne bo imela naslednika … Kako je tekla pripoved. Sem in tja so v oči silile solze. Morda prirojenega nam prastrahu. Glasbeni podton citrarja Aleksandra Primca iz domačega AFS Ozara ter glasovi Janeza Dolinarja in drugih nastopajočih so v dobri uri povsem navdušili povabljene. Franci Bečan se je v svojem in imenu nastopajočih bralcev zahvalil gostiteljema, Alojzu in njegovi ženi Mari Ovsenik. Bolj židane volje smo izgledali ob ponujeni nam zas`ki in vipavskem vincu zelen, ki nam je sproščal dušo in misli. Prešerno se je nasmejalo tudi Domnu, mlajšemu Ovseniku, ki je že skoraj nadomestil očeta Alojza v družinskem mizarskem podjetju. Tudi citrar Aleksander Primc, ki je bil Domnu v pomoč pri ohranjanju dobre volje, je že prevzel družinsko optiko. Tako razposajeni smo izzivali še lunin sij in si zaželeli še kakšnega podobnega večera.

Precej dobre volje pa so nam pripravili v loški Galeriji Ivana Groharja. Verjetno v eni od najbolje obiskanih galerij na Gorenjskem. Loški muzej, ki ga vodi Jana Mlakar, umetnostna zgodovinarka in profesorica angleščine, pa sodi kar v sam vrh dogajanja pri nas. Ob začetnem spogledovanjem z izjemno barvitimi kolaži umetnice, grafične oblikovalke in ilustratorke Ane Šalamun je zaigrala glasba. Kitara, saksofon in »pumperdon« - bariton. Pod galerijskim obokom so zarezali oče Peter Hawlina ter sinova Miha in Jaka iz družine osmih otrok. Peter Hawlina, v devetdesetih letih loški »župan«, takrat se je tej službi še reklo predsednik skupščine občine, rodoslovec, svetovljan in ljubitelj umetnosti, se z ženo Ireno, rojeno Goršič, prav te dni odpravlja v deželo tanga in južnoameriške umetnosti. Precej mednarodnega vpliva pa s seboj nosi Ana Šalamun, saj je mladost preživljala v ZDA, Angliji in Nemčiji. Opus hčere pesnika Tomaža Šalamuna, leta 1999 Prešernovega nagrajenca, je predstavila direktorica Muzeja Jana Mlakar. »Duhovita likovna govorica navduši otroke vseh starosti, ki jim potovanja po domišljiji niso tuja. Ana Šalamun nesporno sodi med boljše slovenske likovne ustvarjalce,« je zapisala Jana Mlakar v grafično čudovito oblikovan spremni katalog, v katerem se odlično bere kritika slikarja Žige Kariža. Svojevrstno spremno besedilo pa je Ani namenil tudi pesnik Matjaž Pikalo, ob tej priložnosti še godec na mali harmoniki. Matjaž in Ana sta avtorja dveh otroških knjig, slikanice Samsara – deklica, da ji ni para, ter Prisluhni školjki. V nastajanju pa je že novo delo. Vsestranskega umetnika, pesnika in pisatelja Matjaža Pikala poznamo še kot glasbenika skupine Autodafe, v kateri igrata tudi brata Andrej in Jaka Hawlina. In v tako zelo družinsko umetniškem vzdušju, ko so še otroci dobili priložnost za direndaj, je bila barvita galerija še bolj praznična. Za vse otroke vseh starosti. Matjaž je raztegoval meh in godel, kako se v hiši na koncu vasi ljubita, ljubita, ljubita … Aplavz navdušenja!