Ob svečnici, prazniku luči

Za naše kraje so še posebno zanimive rudarske svetilke oziroma rudarske leščerbe - oljenke s pritrjenimi kovanimi ročaji in kljukami za obešanje.

Letos, kot že nekaj preteklih let, je jeseniški župnijski urad pred savsko cerkvijo izvedel 2. februarja cerkveni obred prazničnega blagoslova sveč, ki se ga vedno udeleži večja množica vernikov. Tudi na ta način v muzeju zagotavljamo živo dogajanje na območju Stare Save in hkrati povabimo udeležence še v muzejske prostore, saj si v Ruardovi graščini vsako leto znova ogledajo še stalno železarsko in paleontološko zbirko. Da pa bi tem obiskovalcem in tudi drugim popestrili ponudbo, smo na isti dan postavili še novo muzejsko razstavo Svetila skozi čas, ki si jo bo možno ogledati v pritličju graščine še vso letošnjo zimo. Za pripravo omenjene razstave smo se odločili, ker se zavedamo, da praznik ni le poseben dan cerkvenega leta niti samo sklepni dan božične dobe v ljudski pobožnosti, ampak se na svečnico navezujejo številni elementi starodavnega izročila. Gre za ljudske šege s sledovi poganskih šeg, ki jim je skupen pomen preganjanje zime ter klicanje pomladi, saj naj bi se ob zimskem kresu vedno znova z gorečimi svetili hitelo na pomoč sončni svetlobi. In v tem kontekstu dobijo tudi svetila simboličen pomen.

Na omenjeni razstavi predstavljamo eksponate oziroma svetila tako iz etnološke depojske zbirke kakor tudi iz železarskega depoja ter ločeno še izposojena svetila od zasebnega zbiralca Dušana Prešerna. V lasti slednjega sta tako kopiji rimskih keramičnih oljenk, pa originalni oljenki iz 15. stoletja, številne železne oljenke oziroma (tudi rudarske) leščerbe iz zadnjih štirih stoletij pa čelešnika, laterne, svečniki iz različnih materialov in obdobij, dve rudarski karbidarici in petrolejka. Iz muzejskih depojev pa smo razstavili podobna in nekaj drugih svetil, ki izvirajo iz ožjega časovnega obdobja, in to od 18. do 20. stoletja.

Za Gorenjsko je konec 18. stoletja zapisano, da si v kamrah svetijo le s trskami. Podobno je bilo vsaj še do srede 19. stoletja, čeprav je vlada že v 18. stoletju začela prepovedovati trske in priporočati uvedbo lojevih sveč in železnih svetilk – oljenk, ki so jih postavljali v stenske leve ali pa so visele s stropa. V njih so si lahko svetili z nerabno mastjo, lojem in različnimi olji. Sveče so sicer uporabljali že v 18. stoletju, a le premožnejši. Ob koncu 19. stoletja so si na kmetijah na splošno že svetili s petrolejkami. Ker pa je bil petrolej drag, so ubožnejši za svečavo še naprej uporabljali trske, loj in olje.

Svetila v kmečkih domovih so bila preprosta in največkrat le uporabno oblikovana. Trske, ki so jim rekli kar luč, so nosili posebni kovani železni nosilci – čelešniki, ki so v svoje klešče zgrabili in stisnili trsko in bili nasajeni na kolec, zabit v lesen panjček ali kar v drevesno korenino. Manj opravka kot trske je dajala ljudem tudi pred požari bolj varna razsvetljava z lojem, mastjo in oljem, ki je navadno gorel v manjši železni posodici – oljenki tako, da so vanj namestili košček preje – »taht«. Oljenko so najpogosteje poimenovali leščerba ali »čuk«. Najimenitnejša pa je bila razsvetljava s svečami. Verjetno so jih uporabljali le ob posebnih priložnostih in še konec 19. stoletja ob nekaterih običajih. In ker je imela razsvetljava s svečami poseben pomen, so bili med svetili na kmetijah le svečniki pogosteje in izraziteje okrasno oblikovani. Večina naših ohranjenih svečnikov izvira iz podalpskega ozemlja. Razmeroma malo je ohranjenih kmečkih lesenih svečnikov, ki sodijo v 19. stoletje in v prvo tretjino 20. stoletja in so bili razširjeni v vseh slovenskih pokrajinah. Tak svečnik s struženim podstavkom in plehom (pločevino), na katerem se je nabiral loj ali vosek, ter s žičnatimi »špriklami«, ki so objemale svečo in s pločevinastim držalom ob strani so imenovali »lajtar«. V zadnji tretjini 19. stoletja so se na kmetijah začele uveljavljati preprostejše petrolejke. Imenitnejše in okrasnih oblik so na kmetijah kupovali le redko, in to šele v začetku 20. stoletja, ko se prične splošneje širiti uporaba električne razsvetljave.

Pri opravilih zunaj hiše so si zvečer svetili z laternami. Najstarejši primerki so iz predrte železne pločevine v obliki valja. V drugi polovici 19. stoletja pa so bile razširjene bolj uporabne pločevinaste in lesene zastekljene laterne. Vse imajo vratca in navadno tudi podstavek za svečo.

Za naše kraje so še posebno zanimive rudarske svetilke oziroma rudarske leščerbe – oljenke oziroma zaprte železne posodice različnih oblik s pritrjenimi kovanimi ročaji in kljukami za obešanje. Razširjene so bile najmanj od 18. stoletja pa do konca 19. stoletja in uporabljene tudi pri gradnji karavanškega železniškega predora v prvih letih 20. stoletja.