Živa voda - mit ali pozabljena resnica?

Besedilo: Katarina Košenina
torek, 30. januar 2007 / 05:00

Žive vode se spomnimo iz pravljic: bolniki, ki jo pijejo, čudežno ozdravijo, ostarelim se povrne energija, žalostnim se svet znova pokaže v veseli luči. Živa voda nosi vitalnost in dobro počutje.

Zgodba o živi vodi je stara toliko kot človeštvo. Šele v zadnjem času in z odkritjem novih tehnologij, na primer slikanja kristalov zmrznjene vode, ki bi morali biti identični, ne glede na to, od kod voda prihaja, pa niso, se je zanimanje za vodo, ki vrača zdravje in dolgo življenje, začelo prebijati v univerzitetne laboratorije in akademske razpravne dvorane.

Kaj je živa voda?

Živa voda je voda, ki je po sestavi podobna tisti, ki je v živih organizmih in se bistveno razlikuje od vode iz pipe ali trgovine, pa tudi od vode v rekah in potokih. Gre za posebno ledeniško vodo, ki je polna mineralov v zelo drobni, koloidni obliki in ki vsebuje anionski vodik (H-), ki ji daje antioksidantne lastnosti. Spomnimo – antioksidanti so elementi, ki v naših telesih popravljajo škodo, ki jo delajo prosti radikali. Prosti radikal je vsak atom, molekula ali delec, ki ima samo en elektron in je zato visoko reaktiven – intenzivno išče elektron, s katerim bi si zagotovil ravnovesje, in je nestanoviten – hitro razpade. Ko mu to uspe, se tvori novi prosti radikal, ker »ujeti« molekuli ostane samo en elektron.V naravi je rezultat delovanja prostih radikalov pokvarjeno maslo ali zarjavelo železo, v naših telesih gre za bolj usodne procese. Prosti radikali so vpleteni v kup bolezni: staranje, raka, artritis, srčne bolezni, avtoimune bolezni, Parkinsonovo bolezen… Živa voda je torej antioksidant vseh antioksidantov, od navadne vode pa se loči tudi po vrelišču, površinski napetosti in drugih lastnostih. Na svetu je samo pet krajev z živo vodo, kar njeno uporabo močno omejuje. Toda - živo vodo je mogoče pripraviti tudi doma.

Bilo je nekoč v Minnesoti

Raziskovanje prostih radikalov in škoda, ki jo povzročajo, je ena od tem, ki danes najbolj zaposlujejo znanstvenike vseh strok. Naše telo je sposobno ustvariti številne antioksidante, vendar jih mnogo vseeno moramo dobiti s hrano. Ko so številni stoletniki ob reku Hunza v Himalaji pritegnili pozornost znanosti, je bil do razkritja njihove skrivnosti potreben le še korak. Čarobna

formula so bila tla, po katerih je tekla reka, ki so jo pili dolgoživi Kitajci. Šlo je za silicijev hidrid, ki so ga znanstveno poimenovali FHES. Njegove učinke je preverjal tudi dr. Cory J. Stephanson iz univerze v Minnesoti. Želel je dokazati, da so trditve o živi vodi iz trte izvite. Izsledki, do katerih je prišel, so bili osupljivi: v vodi, ki je vsebovala FHES, so celice živele do dvakrat dlje. Odkritje je spodbudilo še druge raziskave, ki so prinesle pomembna spoznanja o FHES in ostalih antioksidantih.

Kako učinkovita je živa voda

Osnovni kazalec, ki pove, ali bi neka voda lahko bila živa, je merjenje njenega oksidativno reproduktivnega potenciala, za kar potrebujemo preprosto napravo redoks meter. Žive vode imajo negativne vrednosti oksidativno reproduktivnega potenciala. Če so slednje dosežene z anionskim vodikom – kar je možno izmeriti z nuklearno magnetno resonanco, gre res za živo vodo. Sok iz sveže pire ima tako vrednost – 120, sok iz mladih listov pšenice -230, korenčkov soka pa – 120. Večina naših voda, tako ustekleničenih kot tistih iz vodovoda, ima vrednost okrog +150. Tudi pri poskusih v laboratoriju, kjer so merili učinke nekaterih dokazanih antioksidantov, se je živa voda odlično obnesla. Poskus so izvedli tako, da so celicam najprej dodali kisikove proste radikale (hidroksile in superokside) in opazovali, koliko celic bo preživelo. Rezultat je bil pričakovan: preživelo je manj kot odstotek celic. Potem so poskus ponovili s tem, da so celicam dodali tudi antioksidante. Med celicami s FHES jih je preživelo 91 odstotkov, med celicami z vitaminom C pa skoraj 80 odstotkov.