Pismo iz Tolmina

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / petek, 19. januar 2007 / 06:00

Po očetu sem Primorec, po materini strani pa pol Gorenjca, ker je bila mati doma iz Poljanske doline. Kar mi je nekoč ona pripovedovala, doživljam tudi sam. Menjaval sem že vrsto denarnega drobiža, nazadnje tolarčke v evro kovance. Še vedno ima večjo veljavo papirnati bankovec. Prvi dinar v soc. Jugoslaviji sem zaslužil leta 1946 v Kranju. Gradili, pripravljali smo temelje dodatnega objekta k že nastali tovarni Intex. Na Primorskem smo bili v primerjavi z Gorenjsko brez industrije in zaposlitve razen v nerentabilnih vojaških italijanskih objektih. Po vojni smo zamenjali lire v jugo lire, na Kranjskem dinarje.

Dinarski bankovec je kar nekaj predstavljal, čeprav je bilo tedaj in še nekaj let blago na živilske nakaznice. Spomin me veže na takratno delovišče v Gradisu »firmi«, z lopato v roki sem bil zadolžen pod evidenčno številko 88. V tekstilni tovarni Jugobruna je bilo delo lažje in v predilnici slabše zaradi prašnega ozračja. Moj glavni sovražnik je bila tedaj nekakšna državna meja med Gorenjsko in Primorsko v Podbrdu, ker se ni smelo in moglo brez težko pridobljenih »papirjev« domov. Osvojilo me je domotožje po domačih in Primorski. Noči v leseni bivalni baraki in kjerkoli sem pozneje dobil zavetišče, sem v nočnem času več prejokal, kakor prespal. In vendar nimam slabih spominov na tamkajšnje ljudi, s katerimi sem bil, in dolga leta sem ohranjal nekakšne vezi, bili so z menoj dobri, »z mladim fantalinom«, in tudi sam nisem izstopal in grešil. Preselil sem se na kmetijo pri Strupjevih v Čirče, namreč v novo ponujeno stanovanje. S konjem sva domovala v gospodarskem poslopju, saj številna družina še za svoje ni imela dovolj prostorov. Gospodinja Minka je bila delavna in skrbna mati številnim otrokom. Kruh je delila vsem enako, tudi zame ga je bilo dovolj, saj sem »za lon« pomagal pri kmečkem opravilu. Po ženini strani imava strica oz. sorodnika v Podbrezju, on je gasilski veteran, ki je davnega leta prav tako prišel z družino v Kranj s »trebuhom za kruhom«, kot mnogi drugi Primorci. Imam prijatelja v Škofji Loki in ni povsem tako, da se Tolminci in Kranjci ne morejo videti, v napoto je namreč bohinjsko-tolminsko gorovje in bolj dostopno bo tedaj, ko bodo izkopali luknjo v obe smeri na Bovškem in Cerkljanskem. S prijateljem se sleherno leto srečava tudi v Dražgošah. Tudi na letošnji legendarni proslavi, na katere pohode hodimo s tolminske in goriške strani že vrsto let. Letošnja proslava je bila še posebej lepa, sončna, brez dežja in snega. Spomin na tisto leto 1942, kar se je v Dražgošah dogajalo, ne sme v pozabo, je dejal slavnostni govornik Karl Erjavec. Kdor bi rad proslavo izničil v druge in drugačne namene, je hudoben človek. Govornik in poleg še drugi so tedanji čas dogodkov temeljito obrazložili in tudi to, da je nemška soldateska poleg partizanov obsodila tudi vaščane Dražgoš, minirala njihova ognjišča in o vsem poročala celo Hitlerju. Še se bo ljudstvo v Dražgošah srečevalo tudi s partizanskimi simboli in moštvu, kakor letos v partizanskih uniformah s takratno slovensko zastavo. Upam si napisati v imenu vseh navzočih Primorcev na proslavi, da se organizatorjem in vsem delujočim in vsakemu posebej lepo zahvaljujemo, saj je proslava temeljito in uspešno uspela.

Srečno!

Janko Mlakar, Tolmin