Mestnim jedrom vračamo dobro ime

Tove Kratteböl, norveška arhitektka specializirana za oživljanje mestnih jeder

Pet starih mestnih jeder na Gorenjskem (Kranj, Radovljica, Škofja Loka, Tržič in Jesenice) predstavlja pomemben del regionalne identitete. Spopadajo se z upadanjem števila prebivalstva, pomanjkanjem javnih investicij za obnovo in infrastrukturo, prometnim kaosom, pomanjkanjem znanj o celostni prenovi mest, pomanjkanju turističnih atrakcij, njihovega trženja in podobno.

V zadnjih dvajsetih letih v mestnih središčih beležimo postopno zamiranje dejavnosti. V Regionalni razvojni agenciji Gorenjska so pred dobrim letom prijavili projekt Sejem bil je živ, s katerim želijo prenesti znanje norveške regije Hedmark, ki je že poskrbela za oživljanje (regeneracijo) nekaterih mest v regiji in jeseni dobili pozitiven odgovor norveškega finančnega mehanizma. Glavni cilj projekta je spodbuditi celostno regeneracijo mest, kjer se bo ponovno aktivirala ekonomska in socialna moč ter ohranila kulturna dediščina.

O regeneraciji mest smo se pogovarjali z norveško arhitektko Tove Kratteböl, ki nam je najprej povedala, da ne more ponuditi preprostih odgovorov, lahko pa zastavi več pravih vprašanj. »To so zgodovinska mesta s svojo dediščino in svojo dušo, zato odgovore za rešitev mest že poznate. Lahko jim pomagam z uspešnimi idejami iz tujine, nikakor pa ne želim ničesar narediti na svoj način, saj imamo mi svojo kulturo, svoje običaje in navade,« pravi arhitektka. Projekt Sejem bil je živ je potrdil norveški finančni mehanizem, zato se bodo kmalu začele obnove Kranjske hiše v Kranju, kulturnega centra v Tržiču, trga Stara Sava na Jesenicah, škofjeloške Kristalne dvorane in Linhartovega muzeja v Radovljici. Skupna vrednost investicij znaša 1,42 milijona evrov.

Prišli ste na povabilo Regionalne razvojne agencije Gorenjska. Kako ste se našli?

»Sodelovanje se je začelo s projektom v okviru programa Interreg, kjer je sodelovalo devet evropskih regij. Že zelo zgodaj smo odkrili mnogo podobnosti med Gorenjsko in regijo Hedmark, kot na primer, pomembnost turizma, industrije, oboji živimo ob meji, imamo močno kulturno dediščino in naravne parke, na splošno imamo tudi podobne probleme. Lani je norveška vlada sklenila novo pogodbo z evropsko komisijo o sofinanciranju projektov v novih članicah. Projekti so namenjeni zavarovanju in razvoju kulturne dediščine. V Hedmarku se s tem že dolgo ukvarjamo. Iz skupnega projekta, ki nastaja pod naslovom Sejem bil je živ s podnaslovom Prenova starih mestnih jeder Gorenjske lahko vsi potegnemo koristi.«

Ste arhitektka, vendar pravite, da arhitekt ne sme igrati prevelike vloge. Kako boste prinesli svoje izkušnje k nam?

»Najprej smo na Norveškem pripravili konferenco za pet občin, ki so vstopile v projekt. Naučiti smo jih želeli kako skozi proces regeneracije nekega objekta, trga, turističnega ali kulturnega centra, javnega prostora, mladinskega centra … takšnega, ki ljudem veliko pomeni. Skozi proces jih bomo vodili z našimi obiski na Gorenjskem. Predvsem pa bomo skušali postavljati dobra vprašanja in pristojne s tem ohraniti na pravi poti. Najpomembnejša je večnamembnost. Izpostavljamo štiri točke: reševanje konfliktov v mestu, družbeno kulturna analiza območja, vračanje dobrega imena (branding; image making) in vključevanje mladih v prenovo mest.«

Kdo sodeluje s slovenske strani?

»Za vsako mesto bomo usposobili vodjo projekta prenove mest, ki se bo še posebej ukvarjal z dogajanjem v mestu, skrbel za promocijo, dvignil zavest o pomembnosti prenove, dobil tudi subvencije za trgovce, da bodo urejeni skupni interesi. Mi bomo določili mentorje za vsako mesto, ki bodo bedeli nad dogajanjem dve leti.«

Ste arhitektka odgovorna za urbanizem, vendar z bolj specifičnim pristopom. Kako vam je uspelo na Norveškem, v Hedmarku?

»Odgovorna sem za urbani, prostorski razvoj (place development) mest s kulturno dediščino. Do sedaj nam je uspelo, saj smo delali z lokalnimi oblastmi, katerim ponudimo strokovno pomoč, izkušnje in tudi denar ter tako naredimo nekaj za obe strani. Mi jih praktično le vodimo in podpiramo pri projektih, sami pa morajo pripraviti projekt, denar, ljudi, predvsem mlade. Pri projektu morajo gledati v prihodnost in zagotoviti denar vnaprej, sicer se ga ne lotimo. Nekateri predeli so bili prej na slabem glasu, mladi so se izseljevali, kriminal je rasel. Ta trend smo obrnili, stanovalci se ne izseljujejo več, mladi celo prihajajo.«

Takšnih načrtov je bilo tudi pri nas že nekaj. Ali mi lahko navedete praktični primer?

»Obravnavali smo mesto Hamar z zelo negativnim slovesom. Meščani tega mesta se z njim niso identificirali, bili so nesamozavestni, niso želeli priznati, kje živijo. Center mesta je propadal, trgovine so se zapirale. Nekaj let smo delali na projektu regeneracije mesta in ga popolnoma spremenili. Sedaj imajo novo knjižnico, preuredili smo mestni trg in še marsikaj drugega, predvsem pa miselnost ljudi. Sedaj so ponosni na svoje mesto, populacija celo raste. Radi živijo v mestu, čeprav delajo drugje. Spremenili smo miselnost ljudi, jih pritegnili h komunikaciji in medsebojnem dogovarjanju. Sedaj imajo meščani energijo, verjamejo, da zmorejo in vse se je obrnilo v pozitivno smer.«

Vplivi na našo in norveško stavbno dediščino so bili zelo različni, kaj ste vi najprej opazili pri nas?

»Pri nas ni toliko zidanih hiš, saj je glavni element les. Večina starih mestnih jeder pri nas ni ohranjenih, saj jih opo požarih nismo mogli obnoviti. Tako so najstarejši objekti stari do 150 let, tudi struktura gradnje je drugačna. Opazila pa sem, da želijo tu ljudje sodelovati. V oči mi je padel kustos tržiškega muzeja, ki je tako predan poslu vodenja skozi mesto, da bi ga zlahka prepoznala za Norvežana. To je tista prava duša, kjer vsak prispeva nekaj malega, iz tega pa nastane veliko. Mladi pa so najpomembnejši, saj je brez njih ves trud zaman.«

Kako prepričate različne skupine ljudi, da sodelujejo za razvoj mesta, trgovci, umetniki, mladi …

»Pripravimo delavnice, ki se jih lahko udeleži vsakdo pod istimi pogoji in vedno skupaj. Posebno pozornost posvečamo mladim, saj ti vedno prispevajo mnoge zanimive, drugačne ideje. Vabimo jih k različnim akcijam olepševanja mesta. Če sami posadijo rože ali drevesa, sami postavijo neko skulpturo, prav gotovo ne bodo polomili dreves in potrgali rože ali polomili skulpture. Takšne aktivnosti bodo morali uvesti vaši vodje projektov brez komercialnih ciljev, ampak zgolj zaradi izobraževanja, zaradi vključevanja različnih skupin, zaradi dvigovanja zavesti o pomenu mesta, kulturne dediščine in podobno.«