Večni brevir za sveto muziko

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 5. januar 2007 / 05:00

Dr. Franc Križnar, muzikolog

Po skoraj dvajsetih letih, odkar naša časopisna hiša prireja Glasove preje, smo na zadnji v minulem letu, skupno pa že devetdeseti, gostili muzikologa, glasbenega esejista in kritika ter novinarja in urednika na Radiu Slovenija dr. Franca Križnarja. Pred nedavnim je izšla njegova knjiga Portreti gorenjskih glasbenikov.

Današnje jutro sem kot ponavadi začel s knjigo in glasbo z radia, naravnanega na program ARS, kjer ste glasbo v tako imenovani Glasbeni jutranjici izbirali ravno vi, France. Ob branju vaše knjige in pripravah na prejo je minil tudi preostali del dneva. Kako je minil vaš dan, v znamenju glasbe ali bolj banalnih zadev?

»Tudi sam se zbudim s programom ARS, a ne da bi vedel, kakšno glasbo sem, kadar seveda za to poskrbim jaz, pripravil za tisti dan. Programe namreč pripravljamo za štiri tedne naprej. Tako sem danes v službi pripravljal že program za januar in celo februar ter vanj vpletal svečnico in Prešerna. Na radiu tako svojo praznično zgodbo vedno doživljamo dvakrat, prvič že mesec pred praznikom in drugič, ko ta na koledarju res pride.«

Kakšna je »štimunga« na radiu, odkar imate novo oblast?

»Muzika je bila v zgodovini pravzaprav dekla vsem režimom in bo tako najbrž tudi v prihodnje. Sam pa sem hkrati prepričan, da je glasba umetnost, ki je sicer neodvisna od kakršnekoli politike, še posebej dnevne. Kadar gre absolutno za glasbo, naš radijski umetniški program nima povezave z ničimer drugim, kot le z glasbo. Je pa res, da moramo po novi zakonodaji, ki ureja medije, poskrbeti, da je na vseh treh programih Radia Slovenija štirideset odstotkov glasbe izključno slovenske. Počasi prihaja do sprememb, vedeti pa moramo, da se v medijskem mastodontu, v katerem je od Kopra preko Ljubljane do Maribora zaposlenih več kot dva tisoč ljudi, premika zelo počasi. V mislih imam prispodobo s Titanikom, ki bi mu takrat dali še malo hitrosti, pa bi goro presekal, in ne, kot se je zgodilo, da se je vanjo zaletel. Kakšne velike revolucije na radiu sicer ne čutim, pričakujem pa, da bo vedno boljše. Zaenkrat delamo vedno več in ne manj.«

Po stroki ste muzikolog, človek, ki veliko ve, govori in piše o glasbi, na radiu pa nastopate predvsem v vlogi urednika in novinarja. Kako usklajujete oboje?

»Stroka, za katero sem se »podpisal«, je pravzaprav vse to. Zdi pa se mi, da se je stroka v primerjavi z izvajalci, ki uvajajo nove smeri v glasbi, ustavila v prejšnjem stoletju. Sam se ne ukvarjam s kakšno ultra moderno glasbo, niti se ne ukvarjam z zabavnimi zvrstmi in folkloro …, res pa je, da v tej knjigi posegam po različnih področjih glasbe. Zagovarjam tudi, da je potrebno tako imenovano resno glasbo na razne načine predstaviti tudi širšim plastem prebivalstva.«

Muzikolog sicer še ni nujno glasbenik, za vas vem, da znate tudi igrati na nekaj inštrumentov …

»Začel sem s trobento, nadaljeval s klavirjem in rogom, ter končal srednjo glasbeno šolo pri legendi slovenskih hornistov Jožetu Faloutu. Opravil sem celo sprejemni izpit na takratni Akademiji za glasbo v Ljubljani, a sem se primarno odločil za muzikologijo. Sem pa vseskozi igral, saj sem še danes ljubiteljski glasbenik in nekakšen projektni hornist v tako imenovani »loški filharmoniji«, Mestnem pihalnem orkestru v Škofji Loki. Nazadnje sem igral maja, ko je orkester pod taktirko maestra Iva Guliča praznoval 130-letnico.«

Knjiga Portreti gorenjskih glasbenikov, ki jo danes predstavljamo, je izšla pred kratkim, pa vendarle, ko beremo v njej objavljene intervjuje, izvemo, da so nastajali v letih 1990-92. Zakaj je od nastanka do knjižne izdaje preteklo več kot desetletje in pol?

»Zamuda je zgolj tehnične narave in ne avtorska. Knjiga je bila leta 1992 pripravljena za objavo, a se je pri prvem naročniku zapletlo, kasneje je bilo založb še nekaj, izid se je oddaljeval, vsebina pa je hkrati postajala vse bolj univerzalna. V tem času se je seveda marsikaj zgodilo, nekateri intervjuvanci so medtem že pokojni, eni so v svojem delu napredovali, drugi obstali na mestu … Za to izdajo intervjujev nisem posodabljal, sem pa aktualiziral biografske in bibliografske podatke. Pravzaprav je bil že od začetka namen vseh teh intervjujev, da postanejo, če temu tako rečem, večni brevir za sveto muziko. Ko danes skozi petnajstletno optiko gledam nazaj, lahko rečem, da je bila zadeva že uvodoma zastavljena tako, da bodo sledi ostale večne. Ne da bi vedel, da bo usoda izida te knjige tako dolga.«

Kakšna so bila vaša merila pri izboru intervjuvancev?

»Začel sem z največjimi imeni, potem sem se »sprehodil« po takratnih gorenjskih občinskih prostorih, spoznaval, da so se mnogi odlični glasbeniki kalili ob ljubiteljskih glasbenih zanesenjakih… Pogovor je odklonila le ena umetnica, prav tako pa se je po petnajstih letih objavi v knjigi pisno odpovedal le en ustvarjalec. Tako je v knjigi petintrideset intervjujev, že uvodoma pa v knjigi povem, da sem zaobšel mnoge, ki delujejo na cerkvenih korih, v ljubiteljskih skupinah, nisem posebej posegal na plesno in folklorno področje … Upošteval pa sem tako tiste, ki so Gorenjci in so se odselili drugam v Slovenijo ali v mednarodni prostor, kot tiste, ki so na Gorenjsko prišli od drugod.«

Kot Lojze Krajnčan, ki je Kranjčan postal šele, ko se je v gorenjsko prestolnico priselil s starši …

»Krajnčani so prišli iz Ormoža, Lojze pa je večji del svoje mladosti in čas šolanja preživel na Gorenjskem. Po stroki pozavnist je pred petnajstimi leti komaj začel dirigirati, danes pa je dirigent in umetniški vodja Big banda. Takrat je bil zanimiv, ker je imel že za seboj znamenito bostonsko Berklee College of Music, kjer so se kalili mnogi iz prve lige slovenskih jazzovskih glasbenikov. Za Kranj tudi sicer velja, da ima precej odličnih jazz glasbenikov. Takrat bi Big band enkrat ali dvakrat na teden lahko vaje imel kar v Kranju.«

Danes bi najbrž izprašal še mnoga nova uspešna imena med gorenjskimi glasbeniki, kateri glasbeniki pa so se pravzaprav uveljavili v zadnjih petnajstih letih?

»Omenjeni Krajnčan je že eden takih, pa pianist in skladatelj Peter Kopač, pianist in organist Tone Potočnik, ki se je takrat šele vrnil iz Rima, danes pa ga lahko imamo za enega najpomembnejših predstavnikov gregorijanskega korala pri nas. Tu je violinist Miha Pogačnik, s kitaristom Venom Dolencem sva se danes komaj spoznala, tako dolgo se nisva videla, pevec Jaka Jeraša se je medtem upokojil, flavtistka Draga Ažman, ki je takrat ne škofjeloški glasbeni šoli imela postavljen izvrsten razred flavt, je danes ena od odličnih pedagoginj na Srednji baletni in glasbeni šoli v Ljubljani, violinistka Vera Belič je po vseh teh letih še vedno namestnica koncertnega mojstra Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, dirigent in muzikolog dr. Mirko Cuderman končuje kariero …«

Je časovna distanca v teh petnajstih letih potrdila, da ste izbirali prava imena?

»Vsekakor. Seveda pa bi jih danes zagotovo lahko dodal še najmanj petintrideset. V petnajstih letih se je razvila nova generacija glasbenikov. Nekateri se še komaj šolajo, pa so za nekdanje razmere že vrhunski umetniki. Ne boste verjeli, Akademija za glasbo v Ljubljani ima danes svoj mednarodni abonma. Njihove pred desetletji uboge orkestrske koncerte, mogoče enega ali dva na sezono, so sedaj požlahtnili s tujimi dirigenti, ki dirigirajo akademijskemu orkestru. Da ne govorim o tisočih nastopih in prireditvah, kjer je skoraj vsak diplomski nastop danes na ravni mednarodnega recitala.«

Koga bi sedaj izprašali, pa ga takrat še ni bilo na sceni?

»Žirovec Jošt Kosmač, študent četrtega letnika violončela Akademije za glasbo v Ljubljani je že eden takih. Študira v razredu priznanega profesorja Cirila Škrjanca in bi v prihodnosti lahko bil eden od naslednikov Miloša Mlejnika.«

Dejali ste sicer, da o tistih, katerih ime je v knjigi v črnem okvirju, ne bi besedovala… Ravno prvega izmed sedmih, ki so že pokojni, Marijana Gabrijelčiča, sem tudi sam dobro poznal. Takrat se niti nisem zavedal, kako pomemben skladatelj je bil, nekoč tudi dekan Akademije za glasbo ... Vaši spomini nanj?

»Gabrijelčič je bil Primorec, rojen na Gorenjem Polju nad Anhovim, kjer je tudi sklenil svojo življenjsko pot. Z družino je živel v Škofji Loki in bil kot ustvarjalec povezan tudi s svojim rojstnim krajem in seveda Ljubljano. Dobro se še spominjam najinega intervjuja. Zamislil si ga je na sv. Andreju nad Škofjo Loko, ne kjerkoli. Bil je zelo ustvarjalen, v njegovem opusu pa zanimivo ni čutiti nobene gorenjskosti ali primorskosti … V glasbenem smislu je bil absolutist in se ni dotikal folklornih elementov. V intervjuju sva predelala celotno hierarhijo glasbenega šolstva pri nas. Sam sem takrat deloval v kranjski glasbeni šoli, on je bil dekan akademije in najina mnenja so se nekoliko kresala …«

Glasbenike ste skoraj vselej vprašali tudi o tem, koliko se kot glasbeniki čutijo Gorenjce, je to občutiti v njihovih ustvarjalnih opusih …?

»Mogoče je bila to rdeča nit skozi vse pogovore. Ne vem, ali za vsak primer, če bi mi zmanjkovalo vprašanj, ali bolj zato, da sem vsakega od sogovornikov malo zbodel. Pri glasbenih ustvarjalcih taka navezanost na okolje še nekako obstaja, pri ljubiteljih in amaterjih tudi še, pri poustvarjalcih pa je to skoraj nemogoče. Pevca je težko vprašati, koliko se v svojem petju čuti Gorenjca, čeprav je prav eden od naših najbolj znanih pevcev Janez Lotrič tisti, ki je med nami najbolj Gorenjec, kar tudi vedno z veseljem pokaže. Mogoče se je v filozofskem smislu tega, kar sprašuješ, še najbolj dotaknil skladatelj Uroš Krek, ki stanuje v Lescah, ima gorenjske prednike, celo življenje pa je ljubljanski aristokrat.«

Kako visoko Gorenjci kotiramo na evropskih in svetovnih glasbenih borzah?

»Je nekaj vrhunskih skladateljev, ki jih izvajajo na tujih festivalih, Peter Ambrož je pel na štirih celinah sveta, danes na najpomembnejših odrih poje Janez Lotrič, violino igra Miha Pogačnik. To so ljudje, ki so na primer v svetu »konvertibilni in referenčni«, vendar pa gre vse to na račun njihovega svetovljanstva, manj slovenstva in gorenjstva.«

Bili so tudi »oberkrajnerji«. Pravite, da tega izraza ne marate …

»Oba Avsenika tega ne marata. Čeprav se v delovnem žargonu ta izraz še danes uporablja, pa mislim, da ne v slabem smislu. Zagotovo pa drži, da so tako Avseniki kot Laibachi tisti, ki so ime Slovenije ponesli v svet. Žal je danes veliko odličnih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, ki se ne trudijo pretirano za svojo boljšo afirmacijo.«

Tudi to potrjuje misel, da je glasba najbolj univerzalna od vseh umetnosti.

»Seveda, glasba je najbolj univerzalna v smislu prepoznavanja in jezika. Včasih pa je tudi ta potreben, recimo tukaj prisotni skladatelj Alojz Ajdič je lani doživel izvedbo opere Brata, ki bi jo lahko lansirali v svet. Ampak, če ne bo prevedena v španščino, v Južni Ameriki nimamo kaj iskati…«

Je mogoče po poreklu glasbenikov kateri del Gorenjske bolj »rodoviten«, kot drugi. Za likovno umetnost ali literaturo o tem lahko govorimo, kako pa je v glasbi?

»Ko sem pred leti razmišljal, češ bohinjski kot nima nič, pa sem takoj ugotovil, da sta bila od tam dva znana glasbenika Janko in Tone Ravnik. Ko sem razmišljal o tržiško-begunjskem koncu, sem našel nekaj odličnih ljubiteljskih glasbenikov, loški konec je proti Selški dolini mogoče bolj bogat kot poljanski del, je pa res, da se v Žireh začne z Antonom Jobstom. Danes je v tem smislu bolj kot nekoč pomembno glasbeno šolstvo. Glasba je sveta stroka, ki se ji priklanjam tudi sam, in kot taka potrebuje šole. Če glasbenik nima podlage v osnovni glasbeni šoli, danes tudi med amaterji nima kaj početi.«

Štiri leta ste bili ravnatelj Glasbene šole Kranj. V kakšni kondiciji je danes gorenjsko glasbeno šolstvo?

»V glasbi ne smemo in ne moremo pričakovati neke vrste premega razvoja, kot je to mogoče v ekonomiji. Podobno kot pri drugih umetnostih, tudi v glasbi obstaja neke vrste krivulja, zdaj smo zgoraj, zdaj spodaj. V Kranju je bila v času 2. svetovne vojne podružnica celovškega glasbenega konservatorija, po vojni, ko je prišel Peter Lipar in v Kranju deloval več kot trideset let, so na glasbeni šoli poučevali do ravni današnje srednje glasbene šole. Imeli so godalni orkester, nekaj zborov, iz katerih je nekaj opernih in drugih pevcev odšlo v beli svet … Skratka, v glasbi je glasbena šola nujen pogoj, okrog katerega se mora vrteti stroka. Ne glede na pogoje dela, talent in druge dispozicije.«

Talent in posluh sta dedna, mar ne?

»Posluhov je več. O tem bi lahko dolgo govorili. Če vprašate velike umetnike, bodo ti rekli, da je v njihovem uspehu 95 odstotkov garanja in pet odstotkov talenta. Seveda pa brez nič talenta tudi garanje nič ne pomaga.«

Kaj pričakujete od knjige? Je dovolj, da gre za neki dokument časa, ali računate, da bo knjiga imela tudi povratni vpliv na gorenjsko glasbeno sceno?

»Z Gorenjci sem najbrž zaenkrat končal, moji avtorski apetiti gredo naprej. Zanimajo me vsi aktualni slovenski skladatelji, saj nameravam nadaljevati s podatkovno bazo v okviru Inštituta glasbenoinformacijskih znanosti. Sicer pa za nekaj časa ne načrtujem nobene knjige. Po treh, ki so izšle v tem letu, se moram najprej malo odpočiti.«

Knjiga kot Šantlova slika

»Portrete lahko razumemo kot dokument časa, kot črno-bele slike, ki si jih bo »obarval« bralec sam,« je v spremni besedi k knjigi napisal dekan Akademije za glasbo, mag. Pavel Mihelčič, kot gost Glasove preje pa dodal še nekaj misli knjigi na pot. Potem ko je v anekdoti povedal, kako slovenski muzikologi nimajo interesa za aktualne slovenske skladatelje, češ da se ukvarjajo samo z mrtvimi, je predstavil tudi svetlo izjemo med njimi, prav dr. Franca Križnarja. »Čestitam mu za to knjigo, ki je vsekakor pogumno dejanje. Ko sem jo po toliko letih spet prelistal, sem ugotovil, da se besede ne postarajo. V knjigi je veliko osebne svobode, v njej je čutiti iskrenost tako avtorja portretov, kot glasbenikov, portretirancev samih. Knjiga vsekakor zasluži častno mesto na policah vseh, ki kaj dajo na slovensko glasbeno ustvarjalnost.« V nadaljevanju je nanizal tudi nekaj podatkov, ki v zadnjih letih vse bolj povečujejo ugled ljubljanske Akademije za glasbo. Pred dvema letoma so na akademiji pripravili 116 celovečernih koncertov lani jih je bilo 108, podobno bo tudi v tej sezoni. Akademijski simfonični orkester bo v tem šolskem letu igral štiri različne programe, gostoval v štirih različnih državah.

V podobnih pozitivnih ocenah do knjige je razmišljal tudi skladatelj Alojz Ajdič. »Knjigo je potrebno obravnavati nekoliko drugače, kot le zbirko portretov. Pogovori so izdelani tako, da lahko vsak intervjuvanec skozi pogovor predstavi svojo osebnost. V vsakem od 35 glasbenikov, ki se nahajajo v knjigi, se skriva drugačna osebnost. Križnar je iz vsakega naredil umetniško podobo. Kot je slikar Šantl v prvi polovici 20. stoletja obravnaval slovenske skladatelje na sliki, tako Križnar gorenjske predstavlja v knjigi.«