Zbiralec košarkarskih talentov

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / sreda, 3. januar 2007 / 05:00

Škofja Loka – Lojze Milosavljevič je veliko dni preživel pod košarkarskimi obroči v Škofji Loki. Najprej kot igralec, nato še več ob robu igrišča kot trener. Kariero trenerja je nadaljeval pri Triglavu v Kranju, nato v Postojni, pri Unionu Olimpiji, v Laškem in na koncu pri Slovanu v Ljubljani. Čeprav uradno živi v Ljubljani, pa je zadnja leta v Sloveniji le ob redkih prostih dneh. Košarkarska kariera ga je namreč popeljala prek luže v Ameriko. »Vseeno se še vedno počutim prvega Ločana, saj ne le, da sem tukaj preživel vso mladost in imam res lepe spomine, tu sem bil celo rojen. Menda je mamo malce »uhitelo« in tako lahko rečem, da sem rojen Ločan, s čimer se jih ne more pohvaliti prav veliko,« mi je odvrnil, ko sem ga pobarala, če še ni pozabil »naše« Škofje Loke, ko je prejšnji teden prišel v halo na Poden, da si na dnevu košarke ogleda mlade slovenske košarkarske upe.

»Šesto sezono sem sedaj uradno zaposlen pri Seattle Super Sonicsih, prej pa sem tri sezone zanje delal honorarno. Začelo se je čisto po naključju, saj sem imel veliko prijateljev med trenerji in košarkarskimi strokovnjaki po svetu in eden od njih je dal drugemu mojo telefonsko številko, ko je ta prišel v Ljubljano. Nato sem prek njega spoznal naslednjega, to je bil David Pendergraft, moj sedanji šef pri ekipi Super Sonichsih, s katerim sva se zelo ujela in začela sodelovati. Sedaj imam naziv mednarodnega skavta, kar pomeni, da imam v pogodbi zapisano, da opazujem mlade košarkarske talente po vsem svetu, razen v Ameriki. Tako zelo veliko potujem, ogledujem si igralce, moja glavna naloga pa je, da iščem kandidate za tako imenovani »draft« oziroma po naše, za nabor. Do sedaj sem že našel kar nekaj uspešnih evropskih in afriškega igralcev za našo ekipo Super Sonics, trenutno pa imam v načrtu ogled kitajske lige, saj naj bi bilo tam letos nekaj zanimivih igralcev,« pravi Lojze, ki tako večino leta potuje iz enega na drug kontinent, v Seattlu preživi zgolj dvakrat po tri tedne na leto.

»V Ameriki je iskanje talentov, kupovanje in nato prodajanje igralcev velik biznis in dobro sem se znašel v njem. Znanci so dostikrat prepričani, da je moje delo res zabavno, saj veliko potujem, vidim ogromno sveta. Vendar pa je tudi naporno, saj sva ravno pred dnevi z dekletom štela letalske karte, ki sem jih začel hraniti pred dvema letoma, ker je tudi mene zanimalo, koliko sem v resnici na poti. In teh kart je bilo prek dvesto petdeset, nekaj pa sem jih najbrž vmes še izgubil,« pravi Lojze, ki se le nasmehne, ko ga vprašam po zaslužku. »O tem pač ne morem govoriti, lahko le rečem, da je plača veliko boljša, kot bi jo dobival pri nas. Predvsem pa jo dobivam redno, po pogodbi, plačane pa imam tudi vse stroške. Ko sem delal v Sloveniji, pa sem imel kar nekaj slabih izkušenj pri plačilu. Moj »neslaven« rekord je, da sem nekoč pri Triglavu kar šestnajst mesecev čakal zasluženi honorar,« še pravi Lojze Milosavljevič.