Kranj ima dva obraza

Besedilo: Marjeta Smolnikar
ponedeljek, 1. januar 2007 / 05:00

Akademik prof. dr. Boris Paternu je po starših Gorenjec, ki se je po naključju rodil v Beli krajini. V Kranju, kamor je prišel leta 1941, je preživel najbolj burna in hudomušna mladostna leta, zato je na mesto čustveno navezan. Čeprav živi v Ljubljani, je z eno nogo, kot pravi, vedno v Kranju. Na predlog Slovenske akademije znanosti in umetnosti je častni občan Mestne občine Kranj za leto 2006.

Priimek Paternu je v slovenskem prostoru redek. Od kod izvira?

»Kot mi je razložil jezikoslovec prof. Fran Ramovš, priimek izhaja iz latinsko koroškega Bartholomeus, iz katerega se je obrusil na Peternel, Paternuš in Paternu.«

Rodili ste se v Beli krajini. Kdaj se je vaša družina preselila v Kranj in kaj vas na to mesto veže?

»Po starših sem Gorenjec; oče je rojen na Kuplenku nad Bledom, mati pa v Mostah pri Žirovnici in je iz Čopovega rodu. Kot uradnik je oče služboval v različnih slovenskih krajih, tako da sem se v Predgradu blizu Črnomlja rodil po naključju. Leta 1941, ko sem bil star petnajst let, sem se s starši preselil v Kranj, po opravljeni gimnaziji pa sem odšel študirat na ljubljansko univerzo. Poleg vsega resnega in usodnega, sem v Kranju preživel najbolj burna, celo nora in hudomušna mladostna doživetja, zato sem s tem mestom nekako čustveno povezan. Pravzaprav sem z eno nogo ostal v Kranju in sem, denimo, leta 1999 organiziral odmevni mednarodni simpozij o Francetu Prešernu, ki ga je, na tem mestu želim to poudariti, v celoti financirala kranjska občina. Sem tudi v uredništvu Kranjskega zbornika, v katerem se prepletata zgodovina in znanost in je neke vrste sodobni Valvasor. Nenazadnje, tudi oba moja sinova sta rojena v Kranju.«

Razen na Kranj in na Gorenjsko ste navezani tudi na Prekmurje, kjer ste prav tako preživeli del svojega otroštva. Kako občutite dvojnost oziroma mnogoterost slovenske pokrajine?

»V nasprotju z Gorenjsko, kjer je malo neba in veliko strmin, je v Prekmurju ogromno neba in velika ravnina in ta celotnost mi ugaja.«

Kako vidite sodobni utrip Kranja?

»Kranj ima izrazito dvojen obraz. Na eni strani slovi po svojem gospodarstvu, po svoji kapitalski moči, na eni pa živi izjemno kakovostno in pestro umetniško ter kulturno življenje in ta podoba Kranja je, žal, premalo znana. Se pravi, nekaj Prešernovega duha v Prešernovem mestu vendar je, le piše se o tem premalo.«

Za Monografijo o Francetu Prešernu ste prejeli najvišje državno priznanje. Poznate Prešernovo poezijo do obisti ali vas še vedno preseneča?

»Nedvomno me vedno znova preseneča. Iz njega nikakor ne delam mita, vendar, Prešeren je tako velik kot Byron, Mickiewicz ali kdo drug v takratni evropski literaturi, ker nikdar ni do konca prebran. Vsak čas odkrije v Prešernu nove plasti in tudi vsaka generacija literarnih zgodovinarjev se z njim znova spopada in ga razlaga na drug način. Krst pri Savici, recimo, lahko berete na tri popolnoma različne načine. Umetnina je vedno zahtevna, saj odpira večpomenskost, je pomensko razpeta, ima več obzorij in to je pri Prešernu tisto, kar ga dela velikega.«

Je umetniški talent podarjen ali pridobljen?

»Zagotovo je to zelo kompleksna stvar. Čisto na dnu je dar. Prešernova sestra je napisala, »že kot mladenič je vsako reč na verz naštimal«. To se pravi, neki jezikovni in doživljajski dar je v človeka vsajen, rekli bi, da je nekaj tega že v genih. Seveda, preden ta gen dozori, pa je treba ogromno dela. Prešeren ni samo pesnik navdiha, ampak je tudi izrednega znanja. Raziskoval sem njegovo in Čopovo znanje in veste, ti ljudje so bili izredno izobraženi v literaturi, v jezikoslovju in v vsem drugem, tako da je zadaj strahotno delo in znanje. Če vzamemo samo arhitekturo neke njegove pesmi, je to tako premišljena, narejena stvar, kot bi gledal Plečnika. Se pravi, navdih je veliko, ni pa vse. Brez napora, izobrazbe, dela in tako naprej ne nastane v umetnosti nič.

V svojem delu sem Prešerna rehabilitiral tudi kot človeka, ki nekaj zna in ki tudi vse ovrže, kar mu ni všeč. Danes marsikateri pesnik objavi vse, kar mu pride pod pero, Prešeren pa je reduciral samega sebe do skrajne meje. Vrsto stvari ni objavil, dokler niso bile popolne. V tem pogledu je bil Prešeren najbolj trd Gorenjec; strog, discipliniran, neusmiljen sam do sebe. To je pesnik. Bil je jezikovni genij, ki je slovenščino dvignil na najvišjo evropsko raven. Prej kot lastno državo smo imeli popolno literaturo in namesto, da bi zdaj država tej literaturi nekaj vrnila, ji, žal, nalaga davke.«

Da bi bila mera polna, vlada favorizira naravoslovje, do jezikoslovja pa se vede čedalje bolj mačehovsko. Kako komentirate težnjo, da na Filozofski fakulteti ukinejo indoevropsko in primerjalno slovansko jezikoslovje?

»Zrel narod, ki ima zrelo vodstvo, pazi na kompletnost izobrazbe. To pomeni, da so vse veje izobrazbe razvite, da omogočajo neko popolno kulturo. Kakor hitro spustimo nek element izobrazbe, naj bo humanistika ali naravoslovje, smo zabredli v veliko nesrečo. Bojim se, da je zaradi strahu pred pomanjkanjem tehnikov, strojnikov in drugih naravoslovcev humanistika v tem času čedalje bolj odrinjena in to je velik defekt. Narod, ki nima svoje humanistike, izgine. Humanistika namreč razvija neko kulturno zavest, neko razvito mišljenje v smer intelektualne in etične bogatitve, če tega ni, smo na ravni nekulture oziroma predkulture. Bojim se, da se ta naša družba tega ne zaveda dovolj. Zamisel, da bi na Filozofski fakulteti ukinili indoevropsko jezikoslovje in primerjalno slovansko jezikoslovje, ki na videz zdaj seveda nista atraktivna predmeta, je skregana z zdravo pametjo. Za poznavanje našega jezika in kakovosten študij je indoevropska baza nujno potrebna. Ne glede na to, ali je pet ali sto študentov. Primitiven je, kdor meni, da se na tem področju stvari dogajajo količinsko. Po vojni, ko je bil najbolj reven čas, smo indoevropsko jezikoslovje in slovansko primerjalno jezikoslovje vsi poslušali z veliko radovednostjo. Potem v življenju seveda vsega nismo rabili, dobili pa smo neke razsežnosti v poznavanju jezikovne kulture. Če to črtamo in ravnamo pragmatično, potem pač naredimo vajenske šole visokega tipa, kar se deloma že dogaja. Ta, bi rekel neke vrste intelektualni primitivizem, ki pri nas seže od spodaj pa prav do vrha, je rak rana današnje slovenske države.«

Bo čez petdeset ali sto let slovenščina samo še folklora, ali razvit, sodoben jezik, ki bo na ravni drugih svetovnih jezikov?

»Seveda nisem jasnoviden, imam pa vtis, da je vse odvisno od nas samih. V sedanjih razmerah imamo izredno veliko možnost preživetja. Tako s političnega kot tudi gospodarskega in kulturnega vidika. Zdaj slovenskega jezika ne zatira nihče od zunaj, kot smo bili vajeni, na primer, v času fašizma in kar je v nas pustilo velike jezikovne travme. Ampak, zunanji pritiski na jezik so vendar vzbujali silovit odpor in zavest jezika. Recimo, čeprav so bili slovenski izobraženci 19. stoletja globalizirani in so vsi znali nemško in druge evropske jezike, so vendar imeli izredno močno slovensko zavest; razvili so svoj jezik, strokovne terminologije, literaturo in tako naprej. Zdaj so možnosti za razvoj jezika neprimerno večje, naša zavest pa usiha. Od najmanj izobraženega do vrhunskega znanstvenika, ki meni, da je tisto, kar je napisano v slovenščini, za v koš, da slovenščine v znanosti ne rabimo. To je primitivno podcenjevanje lastne identitete. Rekel bi, da nas zdaj ogroža naša pomanjkljiva identitetna zavest. Če karikiram, Slovenci so se glede jezika vedli zelo dobro, če so bili ogroženi, veliko slabše pa se vedejo, ko so svobodni. Tu je odgovor na vprašanje, kaj bo v prihodnje. Iz svojega jezika lahko napravimo folkloro, ga razvijamo naprej. Prav velik optimist nisem, razen v tem, da vem, da imamo vse možnosti, da svoj jezik razvijamo. Vprašanje pa je, ali pri tem ne popušča naša zavest. Ni slabo, če so simpoziji in znanstvene publikacije v angleščini, ampak morajo biti tudi v slovenščini. Če izgubimo strokovno terminologijo, smo onemogli.«