Vzgoja otrok je garanje

Besedilo: Urša Peternel
ponedeljek, 1. januar 2007 / 05:00

Zakonski in družinski inštitut Krog je v Mojstrani pripravil šolo za starše.

V Mojstrani ves mesec januar poteka šola za starše, ki jo pod okriljem LAS Občine Kranjska Gora izvaja Zakonski in družinski inštitut Krog. Specialist zakonske in družinske terapije Drago Jerebic skupaj z ženo Saro v iskrivih, duhovitih in poučnih delavnicah govori o izzivih starševstva. Program poteka v štirih srečanjih, na prvem so govorili o tem, kaj je partnerski in kaj starševski odnos, na drugem srečanju o tem, kako razumeti mladostnika, na tretjem o tem, kako se pogovarjati o spolnosti, na četrtem srečanju prihodnji torek pa bo govora o drogah in samomoru. Šole za starše se udeležuje preko dvajset staršev, med njimi sicer zvečine mame, a tudi nekaj očetov in celo dedek. Dragu in Irmi Jerebic smo zastavili nekaj vprašanj o pomenu šole a starše.

Se starši dovolj zavedajo, kako pomembno je, da se udeležujejo tovrstnih predavanj, da vzgoja ni nekaj, kar bi starši obvladali sami od sebe?

Drago: »Mame se tega prav gotovo zavedajo. Sem pa zelo vesel, ko na srečanja pridejo tudi očetje. Na prvem srečanju zato vedno povabimo mame, naj naslednjič pripeljejo s seboj može. Vedno rečem: »Saj je fino, da doma pazijo na otroke in morda še kuhajo obenem, a pripeljite jih s seboj!« Verjamem, da se starši zavedajo pomena takšnih srečanj, a nekateri so alergični, češ a nam bo spet nekdo solil pamet … Ta predavanja so vedno zastavljena zelo interaktivno, v obliki pogovora, spraševanj, komentiranja … Skupaj skozi dialog iščemo neko »resnico«.

Sara: »Zelo pomembno pri šoli za starše je igranje vlog. K igri vlog povabimo starše, da se lahko vživijo v najstnika. Z Dragom zaigrava določene situacije: on je oče, jaz sem hči. Prek igranja vlog starši padejo v vlogo najstnika, vidijo, kako se najstnik počuti, in zato tudi lažje odreagirajo v konkretni situaciji. Bistvo vsega je začutiti otroka. Ne gre za to, da deliva neke pametne nasvete, gre za to, da starši bolje začutijo otroka.«

Kakšni pa so najpogostejši problemi, ki jih izpostavljajo starši?

»Na nižji stopnji osnovne šole je to igranje igric na računalniku, otroci nočejo pospravljati … V srednji šoli pa je problem denimo ura, ob kateri mora najstnik priti domov v petek ali soboto zvečer. Ali pa nesramen otrok. Otrok, ki se umakne. Kaj narediti, če pri otroku v torbi najdemo cigareto ali travo …«

In kaj jim svetujete v teh čisto konkretnih problemih? Denimo, kako določiti uro, ob kateri naj bo najstnik zvečer doma?

»Takole rečemo staršem: če vas je ob pol enajstih strah, če vas v želodcu stiska, potem ta ura ni v redu. In je treba določiti, da je otrok doma ob pol desetih. Preko svojega telesa bo mama vedela, katero uro naj postavi – tako, da bo lahko z njo živela brez glavobolov, strahov …«

Sara: »Ni nekega splošnega recepta, češ zdaj pa otroci morajo biti ob devetih doma. Za vsakega posameznika je to različno.«

Drago: »Otrok naj dobi toliko svobode, kolikor odgovornosti lahko nosi. Če vidimo, da imamo zelo odgovornega otroka, je to drugače, kot če otrok te odgovornosti še ni sposoben imeti in mu je odgovornost v breme. Želimo opustiti recepte, temveč skušamo spodbuditi starše, da se res poglobijo v to, kaj čutijo ob otroku.«

Pa se vam zdi, da je vzgoja še vedno pretežno na plečih mam, glede na to, da se predavanj zvečine udeležujejo mame?

»Če bi primerjali s časom izpred trideset let, so očetje danes zagotovo bolj udeleženi v vzgoji. Saj so bili tudi takrat vključeni v vzgojo, a bolj na način, češ, ko bo oče prišel domov, boš pa videl … Danes so očetje bolj čustveno odzivni kot včasih, pozna pa se tudi to, da je mama danes v službi. Ni več tega, da je mama pač doma in naj vzgaja otroke. Oba sva v službi in oba morava vzgajati! Oče oziroma mož, ki čuti ženo, bo čutil tudi otroke. Mož, ki ne čuti žene, pa bo kot oče tudi zelo težko čutil otroke.«

Dobro partnerstvo je torej pogoj za dobro starševstvo …

»Absolutno. Mama, ki želi biti umirjena z otrokom, se prepustiti otroku, mora imeti neko zaslombo v možu, da se lahko nanj zanese. Če pa je mama zasedena s partnerskim konfliktom, se bo čustveno lahko veliko manj posvetila otroku. Družina je živ organizem, preplet odnosov, v katerem se takoj poznajo težave. Nasrka pa najšibkejši člen, to je otrok. Temeljna sprememba v pojmovanju družine danes je v tem, da se otrokovih problemov več ne smatra, kot da je z otrokom nekaj narobe in moramo delati z njim. Ne, če ima otrok težave, je to samo simptom tega, kar se dogaja v družini … Otrok se samo odziva na odnose. Saj noben otrok nima v sebi genov za porednost ali genov, da začne kaditi. Včasih, če ni čustvene varnosti doma, pa pač »mora« malo poseči po mamilih in travi, da mu substance dajo to varnost, ki je ne najde doma.«

Sara: »Ali pa je to edini način, da prikliče starše …«

Stili vzgoje so različni – na eni strani je avtoritativna, na drugi permisivna, vi pa zagovarjate odgovorno vzgojo. Kaj je njeno bistvo?

»Bistvo je, da starši ne podkupujejo in ne grozijo, so pa zraven otroka in ga spodbujajo. Pri taki vzgoji je prostor za vsa čutenja, ob teh starših otrok lahko čuti jezo, strah … Starši se pogovarjajo, so čustveno odzivni do tega otroka. Je pa ta vzgoja bolj naporna. Avtoritaren starš bo enostavno rekel: Ne in konec! Permisiven starš bo rekel: Seveda, v petek zvečer greš lahko

ven. Odgovoren starš pa bo rekel: V petek zvečer boš ob desetih doma. A mladostnik se bo spuntal in se bo puntal še celo soboto in nedeljo in bo cela družina imela pokvarjen vikend. To je dejansko bolj naporno. A v resnici je to stil vzgoje, pri kateri otrok lahko najde varnost, saj so starši vedno ob njem. Struktura je zelo jasna, jasno so postavljena pravila in meje, ni nekih kazni kar tako. Pravila so taka in taka, če se jih ne držiš, so take posledice. Če je otrok nesramen, ne bodo takoj rekli, ti si grd, nespoštljiv, nehvaležen, ampak bodo rekli, v redu, malo si me prizadel, teh besed mi pač ne boš mogel govoriti, ampak me pa zanima, kaj je bilo, da si danes tako nesramen, običajno nisi tak, si fejst poba … V tem smislu. Za odgovorno vzgojo je značilno tudi postopno odgovorno odločanje – da že otrok v vrtcu lahko izbere, katero oblekico bo oblekel, ali otrok v osnovni šoli, kateri inštrument bo igral v glasbeni šoli. A da se mu pri tem pomaga, češ ta odločitev pomeni, da boš ta inštrument moral igrati celo leto. In odgovorni starši so zraven, tudi ko pride kriza. In še to: otrok v taki družini ni podaljšana roka staršev, ampak je lahko drugačen, ima svoj prostor in lahko čuti, kar dejansko čuti …«