Partnerstvo ni torta

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / petek, 29. december 2006 / 05:00

Mirjana Kavčič, pedagoginja in sociologinja

V prazničnem mesecu imamo običajno zvrhan koš želja in načrtov za prihodnje leto. »Nekateri ljudje pa so osamljeni. Njim iskreno želim, da bi prepoznali v sebi, kaj si želijo, in da bi se podali na pot, na kateri bi nekoga spoznali. Samo ne sedite sami doma in ne objokujte svoje samote,« pravi pedagoginja in sociologinja Mirjana Kavčič, vodja Savitre - Centra za partnerstvo v Ljubljani. Pogovor lahko napovemo kar z njenimi besedami: “Vsakdo si želi biti ljubljen. Vendar se le redki zavedamo, da moramo za to nekaj narediti. Sami. Mi vam pri tem lahko le pomagamo.”

Zakaj so danes tako popularne ljubezni preko računalnika? Si ne znamo več pogledati v oči?

»Pozdravljam vse načine, preko katerih se ljudje spoznavajo. Res pa poznam kar nekaj ljudi, ki imajo slabe izkušnje z ljubeznijo preko računalnika. Veste, spletna klepetalnica je velika fikcija in me še najbolj spominja na torto, ki jo gledamo skozi šipo.«

Savitra ni klasična ženitna posredovalnica, kjer na podlagi izpolnjenih obrazcev posredujete podatke potencialnim partnerjem. Kakšen je vaš način iskanja partnerja?

»Center Savitra je agencija, ki se ukvarja z nudenjem pomoči na poti do partnerstva. Nimamo banke podatkov, iz katere bi na en mah izpisali petdeset primernih oseb. Za to so druge agencije. V Savitri po svetovno znani in preverjeni ameriški metodi pripravljamo ljudi na partnerske odnose. S skupnimi močmi in našim znanjem ter pristopom poskušamo prodreti v človeka, da spozna, kaj lahko pričakuje od partnerskega odnosa, kaj lahko sam prispeva k temu in zakaj si sploh želi partnerski odnos. Dobro je, da nam človek pove čim več o sebi, pa ne zato, ker smo na agenciji tako radovedni, ampak zato, ker ima vsaka izgovorjena beseda svojo moč. Jaz kot nekdo, ki se s človekom ukvarjam, pa moram vsaj približno vedeti, kateri “kovčki” so bili v njegovem dosedanjem življenju pretežki. Vsi polnimo kovčke že od otroških let in nekateri so pretežki, ne moremo pa jih zavreči, ker so naši. Tiste, katerih vsebina je najtežja, je treba odpreti, prevetriti in jih narediti lažje. Ti dolgi razgovori so zelo koristni.«

Kako potekajo srečanja?

»Pogovore vodim »ena na ena« v prostorih našega centra v Ljubljani. Po mojih izkušnjah so to prijetna druženja, ljudje veliko izvedo o sebi, najbolj pomembno pa je, da utrdimo partnersko samopodobo! Srečanja potekajo enkrat na teden, ciklus traja nekaj tednov. Vse poteka po določenih pravilih, brez ovijanja v vato, spoštljivo in na kulturen način. Vedno podam tudi svoje mnenje.

Šele po zadnjem srečanju, če tako želijo, posredujem telefonski kontakt (največ trikrat!). In vedno kliče moški! Dostikrat pa se zgodi, da so ljudje, ki gredo skozi naš proces, že toliko odprti, da so zmožni sami poiskati partnerja. Če kemije med potencialnima partnerjema ni, je treba narediti rez in še malo počakati. Najbolj vesela sem, ko mi rečejo, saj se ne mudi ... Veste, na začetku bi vsi želeli takoj dobiti partnerja, ampak jaz jih naučim ribo ujeti, ne ribo dati!«

To, da ti nekdo pomaga priti do partnerja, ima v družbi malce negativen prizvok, se vam ne zdi?

»Edino pravo merilo za to je, da je partnerski odnos nekaj, po čemer hrepeni sleherno srce. Lahko smo še tako uspešni, a so materialne dobrine le začasna potešitev. Ko kupujemo avto, natanko vemo, kakšnega si želimo. Ko pa vprašam »moje« ljudi, kdo so, mi jih 70 odstotkov odvrne, da je to pretežko vprašanje. Pa kako bo partner vedel, kdo ste, če vi ne veste? Šele ko gremo v naši agenciji skozi vse faze, razčistijo, kakšen partnerski odnos si želijo. Ljudje morajo spoznati, da je partnerski odnos živa stvar! Tudi človek, ki ni vreden greha, je čustveno mrtev človek (pa to še ne pomeni nezvestobe)! Vedno moraš biti mikaven plen in vetrček mora tudi v zakonu malo popihati.

Na začetku zveze vedno vidimo le najlepše, ampak bolj pomembno v odnosu je doziranje in na tem področju so moški boljši od žensk! Moški je že lovec, ampak ženska je tista, ki se spusti v igro. Ženske v startu zahtevajo preveč, so kot vihar, ki vnamejo čustva. Moški pa imajo vrlino, da znajo dozirati po kapljicah in ko vzljubijo, so njihova čustva primarna, zdrava. Po vsem tem lahko rečem, da se pred moškimi čustvi lahko le globoko priklonim in naj mi ženske ne zamerijo, če rečem, da so moška čustva zelo pristna.«

Kdo pogosteje išče partnerja, ženske ali moški? Koliko so v povprečju stare vaše stranke?

»To niso moje stranke, to so moji ljudje, ki jim pomagam po svojih močeh in od katerih se tudi sama veliko naučim. K meni pride več moških kot žensk, v starosti od 25 do 59 let. Ne ukvarjam se z nezrelimi ljudmi in ne morem sprejeti človeka, ki nima kaj pokazati. Človek, ki je pripravljen priti v Savitro tudi do osemkrat, že ima ozaveščene potrebe. Na predzadnjem srečanju grem z njim/njo

tudi na večerjo, saj moram presoditi, kako se nekdo obnaša v realnem življenju; kako izbere gostilno, kje določi mesto srečanja, kako vodi pogovor. Ta večerja oziroma konkretna praksa mi veliko pove. In še nekaj: nikar ne bodite to, kar niste! Se ne obnese!«

Koliko Gorenjcev prihaja k vam?

»Približno 35 odstotkov in stereotip o Gorenjcih kot zelo zaprtih ljudeh absolutno ne drži! Največji kompliment Gorenjcem, ki ga zdajle lahko povem, je, da so pri Ljubljančankah celo zelo zaželeni.«

Kako veste, da ste uspešni?

»To, kar počnem, počnem zares zelo rada in to se zrcali tudi v ljudeh, ki pridejo k meni. Ni zadosti, da smo skupaj na srečanjih, važno je, da smo kvalitetno skupaj. Ljudje se tudi vračajo po nasvet, včasih prideta partnerja celo skupaj. Partnerski odnos primerjam z dvema cipresama, ki vsaka za sebe mogočno stojita druga ob drugi, vendar si ne delata sence. Zrele osebe svojega partnerstva ne prepuščajo naključju. Na »nakup« se pripravijo in o njem razmislijo. Točno vedo, kaj hočejo. Gredo v »trgovino« in če notri ni tistega, kar iščejo, odidejo raje praznih rok, kot da bi kupile nekaj, kar jim ne pristaja. Ko pa najdejo tisto, kar potrebujejo, potem to zgrabijo z vso silo in so … srečne.«

In katere so največje težave v partnerskih odnosih?

»Na prvem mestu je odnos do denarja. Moški in ženske imamo različne kriterije glede porabe denarja. Ženska v zrelih letih na primer spozna, da mora izkusiti še nekaj življenja in si želi privoščiti masaže, lepo garderobo, potovanja. Moški z leti postaja bolj varčen in tudi sicer naj bi v svojih primarnih vlogah poskrbel za finančno preživetje. Zato je treba ozavestiti »mostičke«: tukaj lahko popustim, tukaj se lahko uskladiva, tukaj pa ne ...

Na drugem mestu je odnos do primarne družine in znotraj nje enakopravna vključenost v partnerski odnos, na tretjem mestu je odnos do bolezni. Kaj bi se zgodilo, če bi vaš partner hudo zbolel? Poročna zaprisega je »v dobrem in v slabem«, ampak vprašam vas odkrito, koliko časa bi v resnici zmogli to breme ob tem, da imate zahtevno službo, otroke, da hrepenite po intimnem življenju?

Ovira je lahko tudi odnos do vere, način prehranjevanja, preživljanje prostega časa. Vsi pa smo strašansko široki, dokler se nas zadeve osebno ne tičejo.«

Ste srečno poročeni?

»Ne, imam pa živ partnerski odnos, kar pomeni, da se kregava in ljubiva in razpravljava. Da nisva človeka, ki živiva eden mimo drugega. Veste, že na urgenci ravna črta pomeni konec. Če to prepoznaš v partnerskem odnosu, je dobro, da čim prej ukrepaš.«