Tako smo bili vajeni

Pred 2. sv. vojno sta bila v Žireh le dva pogreba, ki nista bila cerkvena.

Preden je šel sprevod od hiše, so imeli sedmino. To je bilo nujno, saj so nekateri prišli na pogreb od daleč. Nekateri premožnejši so za to najeli tudi kuharico.

Gasilci na Dobračevi so bili nosilci kulture v kraju. Prvi so bili, ki so kupili voz, s katerim so mrliča odpeljali na britof. Pred tem je bil v uporabi navaden voziček. Nabavili so tudi črne prte, ki so zamenjali bele, ki so bili do tedaj v uporabi. (Že pred 2. sv. vojno.)

Za svoje člane so imeli tudi »suh« krancelj, ki so ga po pogrebu odnesli nazaj za naslednjo priložnost. Če bi vsakič sproti kupovali kranceljne, bi bilo predrago. Krancelj je bil tedaj le kot simbol pripadnosti društvu gasilcev, šteli so ga kot del protokola.

Tudi druga predvojna društva so se obvezno udeleževala pogrebov svojih članov.

Nekaj posebnega je bil tudi križ (jera). Dva trakova, ki sta bila pripeta na križ, sta bila tako dolga, da sta ga morala nositi dva: vsak s svoje strani.

 

Križe so imeli v vsaki cerkvi ali v vsaki podružnici. Ko je bilo pogreba konec, so ga odnesli nazaj. Dobračevski križ je imel belo in črno figuro. Pozneje so ga imeli za otroške pogrebe (zaradi bele barve v figuri).

Še zanimivost: pred 2. sv. vojno sta bila v Žireh le dva pogreba, ki nista bila cerkvena.

In ko so enega izmed teh pokopali, mu je govornik na grobu dejal naslednje besede:

»Ko bodo drugi ustali, pa še ti daj.«

(Od leta 1922 do 1929 so bile strasti tudi v Žireh bolj politično obarvane.)

Ko so mrliča odnesli iz hiše, so morali pare kar se da hitro podreti, kajti le tako niso domači imeli občutka, da bi bile le-te naštimane še za koga drugega iz hiše. Naravnost grozljivo je bilo, ko so v trugo zabijali žeblje. Glasovi kladiva in žebljev, ki so se zadirali v mehak les, so votlo doneli in ni čudno, da so imeli ljudje strah pred zaprto trugo globoko v kosteh. Takrat nas je spreletavala groza, so mi zatrjevali pričevalci. Tudi hrup, ki so ga povzročali s podiranjem par, ušesom ni bil ravno prijeten.

Ljudje so se potem zvrstili v sprevod, ki je od hiše žalosti do pokopališča krenil peš. Nekateri se spomnijo, da je zraven župnika (Pečnik) šel v sprevodu tudi Anton Jobst. In to zato, ker je pogrebu sledila peta maša.

Včasih je tudi duhovnik držal v eni roki svečo, v drugi obrednik. To so opustili okoli leta 1965.

Za Potočnikovim kozolcem so trugo z vozička prestavili na nosila. Pogrebi so bili zmeraj dopoldan. Že po cesti sta pela ustrezne molitve. Do leta 1932 so bili obredi v latinskem jeziku, potem pa so bili dovoljeni slovenski obredi. Anton Jobst je šel na kor in sam igral na orgle in pel. Jama je morala biti globoka dva metra. Zlasti župnik Vidmar je bil natančen in ni hotel pokopati, če se mu je zdelo, da je jama preplitva. Ponavadi jo je izmeril z metrom, da je bil zadovoljen.

Danes si je težko predstavljati, da so jamo, takoj za tem, ko so vanjo spustili trugo, na licu mesta zasuli. V svežo zemljo so zataknili sveče in tistih nekaj rož, ki jih ponavadi ni bilo veliko. Rože so za pogrebom nosili otroci.

Ko so se svojci vrnili domov, so morali najprej pospraviti še koze. Zvečer so še molili, na oknu pa je še sedem dni gorela luč. Po enem tednu so svojci prišli znova skupaj in razdelili pokojnikovo premoženje.

Kot zanimivost:

Ljudska duhovitost tudi ob pogrebih ni mirovala. Tako so za nekoga, ki je bolj poredko hodil v cerkev, ob smrti pa so zapeli vsi zvonovi, dejali: »Nikoli ni šel v cerkev, potem pa je zvonov premalo!«

Berači so imeli ponavadi zelo skromen pogreb. Velikokrat so umrli zapuščeni v kakšni štali, na kozolcu ali ob poti. Praviloma je zmeraj prišla tudi komisija, da je naredila obdukcijo kar na licu mesta. Očividci se še spominjajo, kako so to delali: žagali lobanjo. Za vsakim pogrebom je šel tudi duhovnik.

Res pa je, da so bili pokopani posebej. O tem, če ta del pokopališča ni bil blagoslovljen, je težko reči. Tam je bil pokopan tudi neki Rus, ki ga je pokopal pop.

Mrliški oglednik je bil mežnar, ker zdravnika v kraju še ni bilo. Umrlemu je potolkel po prsih, da je slišal, kako zadoni, pred usta mu je nastavil ogledalo, da je videl, ali je še kaj »sape«. Nekoč ga je neka ženska, ki ji je umrl nezakonski otrok, prosila, naj potrdi smrt brez pregleda, pa se ni dal podkupiti.

Včasih so v neposvečeno zemljo zakopavali samomorilce in tiste, ki so to izrecno želeli.

Čas žalovanja: Za mamo so žalovali in nosili črna oblačila eno leto, za očetom pol leta manj, za brati in sestrami pa tri mesece.