Nove zgodbe iz Zakajčkove ulice

Nova knjiga pravljic z naslovom Pri hrastu na levo avtorice Milene Miklavčič iz Žirov.

Milena Miklavčič iz Žirov je pred kratkim v samozaložbi izdala drugo knjigo pravljic z naslovom Pri hrastu na levo. Avtorica, ki ta čas piše kriminalko, za Gorenjski glas že skoraj 15 let pripravlja tudi Usode, v katerih opisuje krutosti življenja. »Zgodbe ljudi se me zmeraj zelo dotaknejo. Pravljice so potem tista protiutež, ki me spet spravijo v ravnovesje. Pa še nekaj je; kljub mojim letom sem še zmeraj velik otrok po duši, nenazadnje tudi zato, ker so bili časi, v katerih sem odraščala, polni hrepenenja in neizpolnjenih želja.« Pred enajstimi leti je izdala prvo knjigo pravljic Abeceda iz Zakajčkove ulice, ki je bila takoj razprodana. V pravljicah so nastopali otroci in odrasli iz njihove oz. Zakajčkove ulice, nastale pa so z željo, da bi hčerko navdušila za branje.

Kdo je »krivec« za drugo knjigo pravljic, ki prinaša nove zgodbe iz Zakajčkove ulice?

»Razlogi niso bili ravno pravljični. Spomladi je zbolel sin in to me je zelo potrlo, mogoče bolj, kot sem si sploh upala priznati. Če pa je človek žalosten, nima nikakršne želje po pisanju za otroke. Jeseni se je vse dobro izteklo in sem začela razmišljati, da si ti, novi, zelo vedri in lepi občutki, zaslužijo, da jih obeležim na kakšen poseben način. Nekaj pravljic sem že imela pripravljenih, peščico sem jih še dodala.«

Od kod ime Zakajčkova ulica in kje se pravzaprav nahaja?

»Zakajčkova ulica je naša ulica. Tudi imena otrok so ista, le nekaj odraslih imen je izmišljenih. V moji fantaziji so se rodile le vragolije čričkov, Duhca, Spančka Zaspančka, tudi teta Mica, dobra duša, ki jo imajo otroci srčno radi, je delno resnična, delno izmišljena. Pozorni bralci pa bodo opazili, da nisem idealizirala odraslih: tudi njim se v zgodbah kdaj ni ljubilo česa narediti, bili so leni, sitni, tečni. So taki, kot smo starši tudi v resnici. Imena za ulico res ni bilo težko izbrati. Otroci so, z menoj vred, po naravi silno radovedni. Nenehno sprašujejo, zakaj to, zakaj ono in če kakšen dan slučajno ne, se že zdi, da je z njimi nekaj narobe.«

O čem pripovedujejo zgodbe?

»Predstavljajte si, da vaš otrok ne mara več poslušati pravljice o Rdeči kapici. Potem tuhtate, kaj bi naredili, da bi ga zvečer vseeno uspavali. In na koncu vam pade na pamet, da bi bilo dobro iz kakšnega, na videz nepomembnega dogodka, ki se je zgodil čez dan, narediti mega pustolovsko zgodbo, v kateri je otrok glavni junak. Na primer: Tanjo je bolel zobček, ker ji je babica zmeraj nosila sladkarije. Če bi ji govorila, da ne sme vsega nesti v usta, kar vidi, me ne bi niti slišala. Toda skozi zgodbo se je, nenadoma, vse videlo drugače. Pa tudi učinek je bil takojšen.«

S čim, menite, bi mlade danes lahko navdušili za branje knjig?

»Samo en način je. Da bi starši ob prihodu domov ugasnili televizor in tudi računalnik. Pa se posvetili otroku, šli na sprehod in skupaj brali knjige. Pospravljanje zmeraj počaka, konec koncev tudi kuhamo lahko z otrokom. Žal pa se dogaja, da je okoli nas vedno več osamljenih otrok. Ko grem v knjižnico in poslušam otroke, ki prosijo, za čimbolj tanko knjigo s čim več ilustracij, me boli srce. Na vsebino le-te, očitno, ne mislijo več, da bo le čim prej prebrana.«

Kaj ste vi brali kot majhna deklica?

»Danes se sliši smešno, vendar je mama knjige, ki sem jih nosila iz knjižnice, nenehno skrivala pred menoj. Menda zato, da sem počela še kaj »pametnega«. Imela sem bolj fantovski okus, saj sem že zelo zgodaj predihala celega Karla Maya. Ustvarjala pa sem si tudi lastno knjižnico, saj sem za spise, poslane na tekmovanja, dobila veliko knjižnih nagrad. Od vseh knjig so mi bili najljubši Ptički brez gnezda.«