Sedmica: Podalpska (ne)lojalnost

Človekove pravice je treba spoštovati, pa naj stane, kar hoče, je komisar Sveta Evrope za človekove pravice Thomas Hammarberg podučil slovensko vlado, potem ko se je na »povabilo« varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka seznanil z okoliščinami, v katerih se je notranji minister Dragutin Mate odločil za začasno preselitev družine Strojan v begunski center v Postojno. Se strinjam, človekove pravice je treba spoštovati. Na celi črti. Ampak, eno je teorija, drugo praksa. Žal je ta v svetu odpovedala v neštetih primerih, ne samo v našem. S čimer, kajpada, ne opravičujem sporne odločitve slovenskega notranjega ministra. Opravičujem jo s povsem drugim argumentom.

Tako, kot je Thomas Hammarberg v Slovenijo privihral, je tudi odvihral. Ne, da bi ga imela javnost priložnost vprašati, kaj vse bi po njegovi teoriji Slovenija za Strojanove morala postaviti na kocko. Državno varnost? Projekt evro? Naj jim zgradi vilo v prestižnem okolju? Naj jih sto do zob oboroženih specialcev varuje noč in dan? Zaradi mene jim lahko država zgradi tudi vilo z bazenom; ne samo otroci bogatašev, vsi otroci tega sveta si zaslužijo varno, brezskrbno in perspektivno otroštvo. Nihče (niti Thomas Hammarberg niti Matjaž Hanžek niti Pavel Čelik niti tako imenovani izbrisani niti nihče drug) pa nima od slovenske vlade pravice zahtevati, da v imenu Strojanovih ali Novakovih ali Medvedovih ali Kovačevih ogrozi vitalne državne interese. In dostava nove valute je vitalen interes slovenske države.

Nikdar doslej ni bilo v deželici pod Alpami toliko denarja, kot ga je v tem času; na eni strani narodna banka dovaža evre, na drugi so tolarji še vedno zakonito plačilno sredstvo. Tolikšna količina denarja na tako majhnem prostoru, pa je za organizirane (mednarodne) kriminalne združbe zgodovinski izziv. In v teh okoliščinah si notranji minister pač ne more in niti ne sme privoščiti, da izurjeni policijski specialci noč in dan varujejo skupino državljanov oziroma rešujejo postulat človekovih pravic, ki je bil v konkretnem primeru že zdavnaj poteptan. Povedano drugače, prepričana sem, da je notranji minister Dragutin Mate preigral vse možnosti in sprejel za dane okoliščine optimalno rešitev, to je začasno preselitev družine Strojan.

Ker so ta dejstva bolj kot navadnim državljanom jasna nekdanjemu vladnemu predsedniku Antonu Ropu in nekdanjemu obrambnemu ministru ter aktualnemu evropskemu poslancu Jelku Kacinu, verjetno pa tudi vsej Liberalni demokraciji Slovenije, je z njihove strani v tem kontekstu neresno in (poudarjam) nedržavotvorno pritiskati na vladnega predsednika Janeza Janšo ter notranjega ministra Dragutina Mateja.

Vsaj za moj pogled so z istega zornega kota nedržavotvorni tudi tisti policisti, ki so se zbrali v Festivalni dvorani na Bledu in od notranjega ministra zahtevali rešitev problemov, s katerim se bolj ali manj dejavno soočajo zadnjih pet let. Še zlasti me preseneča nekdanji prvi mož slovenske policije Pavel Čelik, ki je v nekih drugih zgodovinskih okoliščinah svojo vlogo briljantno odigral.

Da ne bo pomote. Ne trdim, da so vse druge funkcije notranjega ministrstva in policije podrejene menjavi valute. Zanima pa me, komu so slovenski policisti pravzaprav lojalni? Slovenski državi oziroma aktualni vladi ali osebam iz preteklosti? Brez dvoma morajo biti lojalni državi. Pa čeprav jih v tem trenutku žulijo čevlji.