Delal bo za razvoj Gorij

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Gorje / torek, 5. december 2006 / 05:00

Ko so Petra Torkarja prijatelji prepričali, da bi lahko storil marsikaj koristnega za razvoj Gorij, še malo ni mislil, da bo čez štiri leta postal prvi župan nove občine Gorje.

Zgornje Gorje – Peter Torkar je po letošnjih lokalnih volitvah postal župan najmlajše gorenjske občine, saj so pomladi Gorjanci na referendumu odločili, da si želijo svojo občino. Ker je občina mlada, pa so si domačini očitno želeli tudi mladega župana.

Ste najmlajši gorenjski župan. Lahko kaj več poveste o sebi?

»Rojen sem 17. marca 1975 v Kranju in sem drugi od treh sinov Slavice in Jožefa Torkarja. Lahko rečem, da sem pravi Gorjanec, saj je oče doma iz Poljšice pri Gorjah, mama pa je Podhomka. Tako vrtec kot osnovno šolo sem obiskoval v Gorjah, vmes pa me je pazila stara mama Julka, sedaj pa živim v njeni hiši v Podhomu. Mama je bila kar nekaj časa zaposlena v blejskih Vezeninah, sedaj pa doma vodi knjigovodske in računovodske posle, saj je oče že 18 let podjetnik, doma pa imamo obrtno delavnico Kovino-strugarstvo Torkar. Imam dve leti starejšega brata Jožeta ter devet let mlajšega brata Klemena. Moram sicer priznati, da smo si vsi moški pri hiši, tako oče kot midva z Jožetom, želela sestrico in smo zanjo celo zbrali ime Vesna, vendar pa nam je nato naš Klemen prav tako zelo popestril in razvedril življenje in še sedaj pridno dela na tem. Poleg tega, da študira novinarstvo, se precej ukvarja z glasbo, študira solopetje, uči se klavir in je pevec pri ansamblu Storžič.«

Kako ste si izbral poklic?

»Po osnovni šoli me je čakala kar težka odločitev, saj sem si želel več stvari. Na koncu sem se vpisal v strojno šolo na Jesenicah in se odločil, da ostanem v domači obrti. Doma smo se na začetku ukvarjali z lesno galanterijo, izdelovali smo gumbe. Z očetom sva skonstruirala tudi več avtomatskih strojev za izdelovanje umetnih lesenih grč, kar je pomenilo začetke izdelovanja orodij. Nato smo začeli sodelovati z različnimi podjetji, od Save, Acronija, naš velik odjemalec orodja pa so Elektrode Jesenice. Vmes smo uspešno delali tudi za italijansko firmo Weissenfels. Lani sem od očeta prevzel podjetje, že prej pa sem leta 2004 naredil tudi mojstrski izpit za oblikovalca kovin. Moram pa povedati, da me je zelo veselil tudi poklic kuharja oziroma slaščičarja in kar pet let sem pomagal v restavraciji pri gospodu Janezu Pristavcu na letališču v Lescah. Tam sem se res ogromno naučil. Ne le kuharskih spretnosti, dobil sem tudi precej življenjskih izkušenj. Ugotovil sem, da moraš biti kot gostinec na razpolago praktično vse dni v letu, tudi najlepše, ob praznikih.«

Vmes ste si izbral tudi ženo?

»Katjušo sem opazoval že zelo mlad in všeč mi je bila že, preden sva se dobro spoznala. To je bilo leta 1993, ko sva postala fant in dekle, poročena pa sva od leta 2002. Doma je iz Kamne Gorice, je inženirka gradbeništva, zaposlena je na Infrastrukturi Bled in še študira. Kmalu si želiva imeti tudi otroke, kar pomeni najmanj tri. Zmeraj sem si namreč želel več otrok.«

Gotovo imate tudi kaj prostega časa. Kaj takrat najraje počnete?

»Že vrsto let sem navdušen motorist, tako da se z ženo in prijatelji rad kam zapeljem z motorjem. Pozimi rad smučam, poleti rad grem na kajak, na morju pa zelo rad jadram in sem član Jadralnega kluba Norica. Lani smo bili drugi v skupnem seštevku slovenskega pokala v razredu jadrnic do 10 metrov. Poleg tega tudi jaham in imam svoj kobilo Meliso na ranču p'r Alenč na Lipnici. Velik hobi mi je gasilstvo, saj sem ustanovil tudi gasilsko desetino članic v Podhomu, na kar sem zelo ponosen, manj pa sem ponosen na dejstvo, da mi zadnje čase vse več obveznosti ne dopušča, da bi se večkrat dobili in skupaj kaj naredili.«

Pravijo, da tudi dobro kuhate. Na pripravo katere jedi sta najbolj ponosen?

»Od takrat, ko sem delal v restavraciji na letališču, mi je ostala tudi ljubezen do kuhanja in peke. Za to sem zelo hvaležen Janezu Pristavcu, ki se je veliko ukvarjal z menoj in mi je pokazal vse o skrivnostih dobre kuhe ter mi zaupal svoje najbolj znane recepte, od grmade do kruha. Najbolj ponosen sem – čeprav je slišati kot najbolj preprosto – če mi kruh dobro »gor pride« in da je ravno prav slan. Ne delam namreč s tehtnico, ampak zgolj po občutku.«

Prvi korak do županovanja je bilo delo v Krajevno skupnosti. Kako se je začelo?

»Za delo v Krajevni skupnosti so me prepričali člani Prostovoljnega gasilskega društva Podhom. Pristal sem zato, da bi nekaj dobrega naredil za Podhom. Nato sem bil izvoljen v svet Krajevne skupnosti Gorje, tam pa so me izvolili za predsednika. Seveda si nikoli nisem mislil, da bo to pomenilo, da bom čez štiri leta že župan. Bi se pa ob tej priložnosti tako v svojem imenu kot imenu svetnikov in svetnice rad zahvalil vsem Gorjancem, da so nam zaupali pravzaprav »zgodovinsko« nalogo, vodenje nove občine.«

Na volitvah ste nastopal kot neodvisen kandidat. Ste imel ponudbe za članstvo v kateri od političnih strank?

»Nikoli nisem bil član nobene stranke, čeprav so me nekateri prepričevali. Najbolj me je članstvo v kateri od strank odbijalo zato, ker sem spremljal delo blejskega občinskega sveta, kjer so se vedno križali strankarski interesi. Motila so me »kupčkanja« in tudi osebni interesi. V Gorjah se mi zdi pomembno, da stopimo vsi skupaj in da vsi skupaj delamo za razvoj Gorij. Zato mi je všeč sestava našega občinskega sveta, saj se mi resnično zdi, da bom sodeloval z ljudmi, ki jim gre predvsem za dobro Gorij in ki si res želimo reševati konkretne zadeve.«

Na prvi konstitutivni seji je kazalo, da ste tudi zelo enotni. Mislite, da bo tako tudi naprej?

»Pred vsako sejo bomo imeli usklajevalni sestanek. Če bo treba, jih bomo imeli več in bomo na sejo prišli zato, da bomo pravno potrdili predlagane sklepe.«

V občinskem svetu imate le eno svetnico. Je to dobro ali slabo?

»Jaz sem vesel, da imamo vsaj eno, dobro bi bilo če bi jih imeli še več. Mislim, da imate ženske pri odločanju poseben čut, ki nam moškim manjka. Imate poseben občutek za socialna vprašanja, na marsikaj drugače gledate, in to je včasih zelo pomembno.«

Imate že določen občinski praznik?

»Krajevna skupnost ima praznik 28. avgusta, v spomin na pobite talce. Zagotovo pa bomo razmislili o tem, ali bi ta praznik prevzeli kot občinski ali bi določili novega. Gotovo bo delo občinskega sveta, da posluša predloge ter nato potrdi ali zavrne.«

Kakšno delo vas najprej čaka kot župana nove občine?

»Najbolj pomembno je, da najprej pripravimo statut in poslovnik občinskega sveta, ki sta podlaga za delovanje občine. Upam, da bo to pripravljeno do konca januarja. Sledila bo odločitev o občinskih odborih in sistematizacija občinske uprave. Do takrat nas »oskrbuje« občina Bled, s katero si želimo pravično speljati delitveno bilanco in nato tudi korektno sodelovati. Treba pa bo tudi čim prej začeti izvajati konkretno infrastrukturno delo, saj je zima pred vrati. Še naprej nas bo oskrbovala Infrastruktura Bled, tako da bo vse nemoteno potekalo. Marsikaj bo treba postoriti pri varni poti otrok v šolo, je pa že tudi nekaj drugih projektov, ki jih bomo postopno začeli uresničevati in hkrati pripravljati nove.«