Prešernovi tekači

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Nasveti / torek, 5. december 2006 / 05:00

Dr. France Prešeren. Ne poznamo samo Prešernovega mesta, Prešernovega gaja, Prešernovih nagrajencev, svoje mesto zavzamemo tudi Prešernovi tekači, ki smo minulo soboto tradicionalno pretekli Prešernov tek od njegove rojstne hiše v Vrbi do Kranja, kjer je dr. France preživel zadnja leta svojega življenja. Tako kot za nekaj posebnega veljajo Prešernove nagrade, ki se, kolikor sam vem, podeljujejo za izjemne študijske in znanstvene dosežke, tudi ta tek zavzema neko posebno kategorijo. Na svojstven način se tekači že od leta 1983 tako dvakrat letno poklonimo našemu največjemu pesniku. Preprosto dejanje, ki ga zaznamujemo le tekači, ki s svojo lastno močjo, voljo in vztrajnostjo premagamo razdaljo, ki jo je verjetno začasa svojega življenja prehodil tudi France. V dežju, snegu, nizkih temperaturah in večkrat turobnem vremenu smo vedno pritekli do cilja, čeprav je včasih potrebno malce stisniti zobe, da se naredi še zadnji korak do Prešernove hiše. V primerjavi z lanskim letom smo imeli letos naravnost idealne pogoje za tek in lahko smo prav uživali v družbi manjše skupine tekačev, ki je vedno izredno homogena in kjer vlada netekmovalno vzdušje, ki da pravi rezultat vsem udeležencem, nasmeh na obraz, ki se kasneje še poveča ob dobri kapljici, ki se pač za Prešernov praznik spodobi. Pred štartom v Vrbi za popotnico čaj s prijetnim priokusom »ta kratkega«, pogledom na Karavanke in pot dolga 28 kilometrov se je začela, najprej preko polja proti Zapužam, kjer se še dobro spominjam, kako sem na tistem makadamu letos 8. februarja dodobra z rokami in nogami izkusil trdoto ledu. Velik, kakor sem in malce štorast, sem pogrnil čez celotno širino makadamske ceste. Malce sem v družbi tekačev pogrešal našega smučarskega skakalca in olimpijca iz sedemdesetih let, Danila Pudgarja, ki se nam je pri teku enkrat že pridružil in po takratnem kratkem pogovoru z njim sem ga spoznal kot izrednega športnika, v preteklosti vrhunskega skakalca, danes pa navdušenega rekreativca, ki bi marsikaterega »zaležanca« lahko spravil v pogon. Prav tek pa mu pomeni osnovo vse rekreacije in tudi sam menim, da bi marsikateri športniki morali v večji meri tek uporabljati kot osnovno pripravljalno sredstvo in kot sistematično krepitev telesa. No, tokrat ga ni bilo z nami, a verjamem, da ga kmalu spet srečam, ko bomo zopet, tako kot znamo le tekači prestavljali eno nogo pred drugo. Čas pa na Prešernovem teku mineva prijetneje in tekaške bolečine se lažje prenašajo, če ne že odnašajo iz telesa v tla pod našimi nogami. Saj verjetno pa je bolečina oziroma napor del vsakega dejanja, del vsake igre in kot bi dejal dr. France Prešeren, kar človeka ne zlomi, ga okrepi. Pritečemo v Kranj, kjer poteka promet z naglico, po ulicah pa nekam »nevemkamže« drvijo bolj ali manj znani obrazi, ki nas malce z začudenjem ošvrknejo s pogledi in že hitijo dalje. Nekateri dajejo občutek pohvale, spet drugim se verjetno zdi naše početje malce nenavadno, kajti danes tisto, kar je preprosto, očitno ni več dovolj dobro. Kakorkoli, dejanje, s katerim nismo nikomur škodovali, koristili pa sebi v veliki meri in mi že vemo, kaj je tisto pravo, kjer se dobimo skupaj tekači in naredimo, kar znamo le mi. Tek se je končal, nadaljevali ga bomo prihodnje leto, nadaljevala ga bo, upajmo, naša naslednja generacija ali tisti, ki bodo štafeto ponesli dalje. Dan se je zaključil proti večeru, ko smo naročili še zadnjo rundo in po grlu je stekla dobra kapljica in kozarci so zažvenketali. Za naše zdravje in Francetu v spomin. Hvala vsem tekačem in tekačicam, Turističnemu društvu Kranj in Žirovnica, oštirju Štefanu in natakarici v lokalu.