Iz starih časov: Kranjska sadjereja

Poleg medice so Kranjci seveda že v Valvasorjevih časih poznali tudi druge in starodavne opojne pijače; žganje povsod, v vinorodnih območjih Vojvodine Kranjske pa predvsem vino. Ker je surovina za pridobivanje obojega sadje, najprej nekaj o kranjski sadjereji. Kranjska je bila razmeroma majhna dežela (današnja Slovenija brez Štajerske in Primorske), a je imela na tem ozemlju številne vrste sadja, od južnih do celinskih. Na Vipavskem, ki je bilo takrat del Notranjskega, so sadili breskve in trto, v Istri oljke, trto seveda tudi na Dolenjskem, na Gorenjskem pa jabolka in hruške…

Sadjerejo omogoča »nebo« (se pravi: tej dejavnosti naklonjeno podnebje), sadje so imeli takrat še za božji dar. »Ne zaostaja mnogo za drugimi po rodovitnosti znamenitimi deželami; tudi ni najmanjšega vzroka, da bi zavidala drugim njivam, naj bodo blizu ali daleč, ali da bi se pritoževala nad nebom, češ da je to za Kranjsko le mačeha … Ne glede na to, da daje kranjska zemlja izredno veliko žita in hrane vsake vrste, rodi tudi razne vrste preslastnega vina in cele gozdove najplemenitejšega sadja. Vse to tudi izvažajo v daljne kraje. Prav tako je kostanja in oskoruša za cele gozdove. V šume se kopičijo tudi leske, brinje in drevje, ki na njem rastejo veliki, debeli kostanji, imenovani maroni; dalje uspevajo veliki in debeli lešniki, ki jim v Nemčiji pravijo italijanski ali laški lešniki. Tudi oljke je ponekod v obilju in še drugega takega sadja.«

Valvasor torej pojmuje sadjerejo precej široko, šele v nadaljevanju je zoži na našo ožino. »Kako zgledno dobra in plemenita dežela mora biti Kranjska in s kako izvrstnim, primerno mešanim podnebjem je obdarovana, se kaže prav iz množine in zgodnjega dozorevanja sadja. Kadar namreč v prvem delu ali na Gorenjskem češnja ali višnja zori, tedaj dozorevajo v notranjem delu ali na Vipavskem že breskve, grozdje in vsake vrste sadje, čeprav leži vmes le tri milje širok gozd, Hrušica imenovan. Tako moreš v Ljubljani ali sicer kje v deželi imeti na mizi hkrati najrazličnejše presno sadje, kakor raznovrstne češnje, grozdje, vsake vrste breskve, smokve, mandeljne, amarele, jagode, maline, kostanj, lešnike, oskoruše, češplje ali slive in še več takih sadov; temu se močno čudijo tuji gostje, ki ne najdejo ob takem času tako zgodnjega presnega sadja niti v Italiji ne drugod. Kmalu po sv. Gregorju je že češnja in višnja polna sadov in pripogiba obtežene veje vrtnarju, da bi ji snel sladko breme. Prav tako je okrog sv. Mihela. V Ljubljani pa in tudi drugje prodajajo vsak dan sadje, ki prihaja iz notranjega dela dežele, in mnogo ljudi se živi s tem, da ga prenašajo. Čudno je, da se vsakršnega sadja te dežele lahko naješ brez škode za zdravje, četudi ga na tešče uživaš …« Zdi se, da je bilo deželno glavno mesto dobro oskrbljeno s sadjem že davno preden je to oskrbo prevzel »najboljši sosed« in je njegov nekdanji prvak postal še mestni župan. Pa še kranjskega izvora je bilo to sadje in Kranjci so imeli od njega zaslužek.