Staranje in treniranje ali zakaj veterani ostajajo mladi

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Nasveti / torek, 21. november 2006 / 05:00

Pred približno dvajsetimi leti so si bili športni fiziologi edini v eni stvari: ko vrhunski športniki, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi disciplinami, dosežejo starost 35 let, ni več vrnitve. Pri petintridesetih začne vzdržljivostna moč usihati, najprej počasi, pri štiridesetih hitreje in pri šestdesetih zbezlja z vajeti. Prepričani so bili, da je proti neizogibnemu izgubljanju kondicije mogoče storiti zelo malo. Potem pa so številni primeri tovrstne hipoteze hitro ovrgli, še najbolj pa Portugalec Carlos Lopez, ki je v 38. letu dosegel svetovni rekord v maratonu in naša, slovenska temnopolta atletinja po rodu iz Jamajke Merlene Ottey, ki je bila še pri štiridesetih v igri za zmago v šprintu celo na največjih tekmovanjih. To sta rimera vrhunskih športnikov. Precej drugače je pri rekreativnih športnikih, kjer se nekateri v četrtem desetletju svojega življenja šele začnejo ukvarjati s primernimi oblikami športne rekreacije in že v zelo kratkem času so vidni prvi pozitivni učinki, ki marsikomu spremenijo življenjski slog - na bolje seveda. Možni vplivi staranja so pešanje srčne moči, izguba mišične mase in prožnosti sklepov in mišic. A to predvsem pri telesno nedejavnih ali zapečkarjih, kot jim lahko rečemo po domače.

Počasi so tudi strokovnjaki začeli ugotavljati, da je včasih staro lahko tudi boljše. Danes vemo, da je večji del usihanja dosežkov, ki ga pripisujemo staranju, treba v resnici pripisati nedejavnosti starajoče se osebe. Ob redni športni rekreaciji lahko zelo dobro vzdržujemo splošno telesno pripravljenost in z leti bo sposobnost prenašanja naporov zelo počasi upadala in še vedno se veterani lahko nadejajo uspehov.

Poglejmo rekreativna tekaška tekmovanja, kjer so veterani vedno med najbolj zvestimi udeleženci posameznih tekmovanj in njihova volja navdušuje tudi precej mlajše tekače, ki si šele ustvarjajo svojo športno pot. Akcija, dokler gre. Če ne gre več tako hitro, naj gre počasi in tudi počasi se pride do cilja.

Na letošnjem Gorenjskem pokalu v rekreativnih tekih je bila povprečna starost vseh udeležencev 39 let, medtem ko je najstarejši tekmovalec štel 75 let, najstarejša tekmovalka pa 68 let. Še posebej izstopata brata Hrovat iz Begunj, ki sta oba že nad sedemdesetimi leti, a še vedno zelo živahna pred štartno črto in tudi po teku skupaj z veseljem spijemo pivo. Najstarejši Janez je redni udeleženec rekreativnih tekov po vsej Sloveniji. Še dobro se spominjam letošnjega teka na Križno goro, ko je bila temperatura že blizu tridesetih stopinj in Janez je, čeprav med zadnjimi židane volje pritekel do cilja. Z njim je na tekmovanje prišel tudi kolega Joža, ki pa se je teku v tisti vročini raje odpovedal. Pred štartom mi je dejal: »Me lahko še kaj »rukne« v tistem klancu proti vrhu, bom navijal zate.« Sam pri sebi je vedel, da mu vremenske razmere niso bile ravno pisane na kožo in je takrat raje sodeloval kot navijač. Ponavadi tisti starejši tekači, ki imajo že dolgoletni tekaški staž sebe dovolj dobro poznajo, da vedo, kdaj lahko trenirajo oziroma nastopijo na tekmovanjih, zato se lahko od njih marsikdaj lahko kaj koristnega naučimo. Dobro sporočilo za nas vse je, da staranje ni hkrati tudi slovo od dobrih dosežkov. Z določenimi prilagoditvami v sistemu treniranja lahko starosti preprečimo, da bi nas ovirala pri športnih dosežkih. Pomembno je ubrati pravo strategijo. Če je dovolj motivacije, zdrav organizem in če vas ne ovirajo kakšne kronične poškodbe, lahko brezskrbno stečete, kolesarite ali plavate v šestdeseta ali sedemdeseta. Pa saj v penzionu je tako ali tako treba nekaj početi in naj bo to koristno.