Računalnik in jaz: Svet računalništva nas povezuje

Besedilo: Robert Guštin
Kategorija: GG Plus / petek, 17. november 2006 / 05:00

Spominjam se časa, približno 20 let nazaj. Hodil sem v srednjo šolo, mama in oče pa v službo. Mama je delala v kadrovski službi in je rada hodila v službo. Nato pa šok. V službi so ji na mizo postavili računalnik. Veselje do dela je izginilo, zamenjal ga je odpor. Pa ne toliko odpor do dela, ampak bolj odpor in strah do vsega novega, do sprememb. Cela družina je z njo doživljala »krivico«, ko je bila postavljena pred dejstvo, da stvari, ki jih je delala doslej, dela na nov, drugačen način. Še ni minilo mesec dni, ko je prišla domov in nama z očetom oznanila novico: »V pokoj grem«. Meni se je kar stemnilo pred očmi, saj je to pomenilo, da bo ves čas doma, jaz pa bom izgubil tisto najstniško svobodo in neodvisnost, odvzet pa mi bo tudi delček zasebnosti. Res je bilo mimo le nekaj tednov in moja mama je bila že upokojenka. Meni pa je ostal grenak priokus, da razvoj in nove tehnologije ne prinašajo le lepih strani življenja.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Mama se je ustrašila, ustrašila novih izzivov in ustrašila same sebe. Kaj če ne bom zmožna delati tega, kaj če ne bom znala z računalnikom, kaj če … Cel kup strahov in paranoičen občutek manjvrednosti. Ja, manjvrednosti. Kar naenkrat se je počutila ogroženo, odrinjeno, njeno delo ni imelo vrednosti, bila je pač prestara za to, za delo, za učenje. Takšno je bilo njeno razmišljanje. Zavestno se je podala po poti, ki ni imela cilja. Dovolj bi bil le interes, da ni vse v 20-letni lojalnosti podjetju, ampak si mora človek sam odpirati vrata v prihodnost. Moja mama si jih je zaprla, pa čeprav so ji jih v službi na stežaj odpirali. A ni hotela skoznje.

Človek je v svojem življenju nenehno podvržen učenju, usposabljanju. Starejši pogosto pravijo, da niso več za nobeno rabo. Pa je to zelo daleč od resnice. Najpogosteje se sami postavijo v to vlogo, pa čeprav še kako znajo in zmorejo. Občudujem tiste, ki imajo voljo in motiv, da se lotijo vedno novih stvari. Seveda, saj bi sicer življenje ne bilo zanimivo, živeli bi ga v monotoniji vsakdana. Saj tudi majhen otrok hoče vedno novo in novo igračo, ker se je stare naveličal, prav tako pa tudi človek mora stremeti za vedno novim in novim. Ali lahko pričakujete, da bo vaše telo zmoglo vsakdanje napore, če se mu ne posvečate, če zanj ne skrbite z rednim treningom? Ne, nikakor. Podobno je z možgansko telovadbo, ki vas obdrži vitalne tudi v umu. Nikar si ne dovolite, da si sami zaprete vrata v življenje. Če si jih, ste temu sami krivi.

Tudi mi, srednja in mlajša generacija, smo pred vedno novimi in novimi nalogami. Svet informacijske družbe zahteva veliko truda, naporov in razmišljanja. A vse je lažje, če znamo in si pomagamo s tem, kar je na voljo. Velikokrat slišim, ja, vam mlajšim je lažje, saj ste z računalniki že gor zrasli. Res je, a to je le trenutni pogled. Čez 30 let bodo pred nami stvari in naloge, ki si jih sedaj še zamisliti ne moremo. Takrat ne bomo v nič lažji situaciji, kot ste sedaj starejši.

Treba je imeti voljo, voljo do življenja in ta sama za seboj potegne vse ostalo. Mar res želite svoje življenje že končati. Računalnik vam poleg znanja in nove tehnologije prinaša mnogo več. Omogoča vam stik s svetom, ponuja vam pomoč. Prinaša vam stik z ljudmi, z vašimi najbližnjimi, s prijatelji.

Omrežja računalnikov so pravzaprav omrežja ljudi. Skupina ljudi v nekem podjetju predstavlja lokalno skupnost, prav tako pa omrežje računalnikov v nekem podjetju predstavlja lokalno omrežje, znano pod kratico LAN, kar angleško pomeni »Local Area Network«. Če se ta lokalna omrežja povezujejo z drugimi lokalnimi omrežji govorimo o prostranih omrežjih, ki jih s kratico zapišemo WAN ali angleško »Wide Area Network«. Tako kot ljudje, ki si s povezovanjem širijo obzorja in krog prijateljev. Računalniška omrežja nas povezujejo. Največje računalniško omrežje je internet. Torej, povežimo se.